Kaj spodbuja posameznika ali par, da vztraja, ko se sooči z resnico o odnosih?
To je vednost, da imajo vsi pari težave, da ima vsak odnos več stopenj in da naša preteklost vpliva na naše sedanje odnose.
Zakaj zakonca vztrajata skupaj, ko nastanejo težave? Kaj spodbuja osebo, da se sooči z bolečino ali razočaranjem v odnosu in ne obupa?
Da si lahko odgovorite na to vprašanje, morate razlikovati med poslušanjem in slišanjem. Poslušanje lahko definiramo kot zmožnost zavedanja in sprejemanja glasov drugih oseb. Pri slišanju pa ne gre le za sprejemanje glasov, ampak tudi sprotno razumevanje pomena sporočil drugih oseb in razjasnitev našega razumevanja.
O pomenu navezanosti in različnih stilih smo že pisali. Z današnjim prispevkom vas vabimo, da si vzamete deset minut in ta čas namenite sebi, natančneje odkrivanju svojega stila navezanosti.
Ljubezen občutimo v koži, trebuhu in v srcu. Nova znanost pa pravi, da resnično jedro ljubezni predstavljajo možgani. Možgani so ključni za proces ljubečega plesanja z drugim.
“Potrebujemo štiri objeme na dan za preživetje. Osem objemov na dan za zdravo funkcioniranje. Dvanajst objemov na dan za osebno rast.”
Dolgotrajno ljubečo zvezo lahko zgradimo tako, da smo sposobni začutiti svoje najgloblje potrebe in želje ter jih prevesti v jasne znake, ki pomagajo našim najbližjim, da se odzivajo na nas. Ljubezen moramo biti sposobni sprejeti in se odzivati nanjo. Predvsem pa moramo prepoznati in sprejeti primarno kodo navezanosti, namesto, da bi jo poskusili zavrniti in obiti. V številnih ljubezenskih odnosih so navezovalne potreve in strahovi skriti načrti, ki usmerjajo naše delovanje, a jih ne zaznavamo. Čas je, da prepoznamo in sprejmemo te načrte, zato da bodo lahko aktivno oblikovali ljubezen, ki jo tako zelo potrebujemo.
Včasih se vsi počutimo osamljene, ta občutek pa je še posebej izrazit v trenutni situaciji koronavirusa zaradi s tem povezane socialne izoliranosti. Občutek osamljenosti je edinstven pri vsakem posamezniku – nekdo je lahko popolnoma zadovoljen, če živi nekoliko odmaknjeno od drugih ljudi in z njimi nima veliko stikov, medtem ko se drugi ob tem počutijo zelo osamljeno. Ker osamljenost nima le enega možnega vzroka, se lahko preprečevanje in zdravljenje tega potencialno škodljivega duševnega stanja, močno razlikuje od posameznika do posameznika. Pogosta definicija osamljenosti je, da je to občutek, ki ga posameznik dobi, ko njegova potreba po vzpostavljanju socialnih stikov in odnosov ni izpolnjena. Pomembno pa si je zapomniti, da občutka osamljenosti ne enačimo s samoto(“biti sam“).
Oče predstavlja steber družine, varnost in stabilnost. S svojo razumnostjo in organiziranostjo je sposoben vnesti mir ob nemiru in vznemirjenosti družine. Odnos oče–otrok se vzpostavi v najzgodnejšem obdobju in je pomemben tako za otroka kot za očeta, saj so otroci močno navezani na očeta že pri starosti devetih mesecev.
Pristne medčloveške odnose dosežemo in ohranjamo samo tako, da smo pozorni do ljudi, da si vzamemo čas zanje in da smo v pogovoru z njimi vsaj toliko pozorni na lastno besedno in nebesedno govorico kot na njihovo. Ker si to želijo in od nas pričakujejo vsi ljudje, s katerimi vstopamo v kakršno koli interakcijo, ne samo starostniki, veljajo torej pri komunikaciji s slednjimi enaka osnovna oz. temeljna načela besednega in nebesednega sporočanja.
Odpuščanje je notranji, osebni proces, v katerem se ne borite več s krivico in se ji ne izmikate, se je ne branite, se tudi ne jezite in se ne poskušate maščevati, ampak začutite pod vso jezo in besom nemoč, bolečino, nevrednost, osramočenost in osamljenost. Odpuščanje je dejanje, s katerim oprostite drugemu krivično ravnanje in sicer ne glede na to, ali je svoje ravnanje priznal, se zanj opravičil in poskusil popraviti njegove posledice.
Eden bistvenih razlogov, ki žene osebe v druženje in sklepanje prijateljstev, je človekova potreba po odnosu. V prijateljskem odnosu posameznik najprej zadovoljuje potrebe po druženju, pripadnosti, naklonjenosti, intimnosti in sprejetosti. V prijateljski družbi ima oseba priložnost sodelovati, vzdrževati in vzpostavljati odnose, nauči se iskanja kompromisov ter razvijanja občutljivosti in sočutja do drugega.
Ob rojstvu je otrok popolnoma odvisen od drugih ljudi, običajno staršev. Otrok je takrat nebogljen in posledično “prisiljen” zaupati najbližjim, ki zanj skrbijo. Ti pri otroku oblikujejo temelj odnosov. Vsak otrok potrebuje varen temelj. To zaupanje v starše, običajno mater, se razvije v prvem letu otrokovega življenja in je posledica materinega odzivanja na otrokove signale v primeru bolezni, bolečine in čustvenega pretresa. Konkretno to pomeni, da mati potolaži otroka, ko je prestrašen, tesnoben ali žalosten, in mu nudi varen prostor takrat, ko je vznemirjen. Če se otrok nauči, da je njegov temelj varnosti neodziven ali nezanesljiv, potem bo to negativno vplivalo tako na njegovo raziskovanje kot tudi na sposobnost prepoznavanja in izražanja potreb.
Ostanite v stiku z nami
S prijavo na psihološke e-novice se boste pridružili vsem, ki že prejemajo novosti povezane z našimi programi, skupinami in izobraževanji. Prav tako pa bomo poskrbeli, da pridejo vse vsebine iz našega bloga v vaš e-poštni nabiralnik.