Polona-Rajh-Psihološki-raziskovalni-inštitut

Avtor: Polona Rajh

Pristne medčloveške odnose dosežemo in ohranjamo samo tako, da smo pozorni do ljudi, da si vzamemo čas zanje in da smo v pogovoru z njimi vsaj toliko pozorni na lastno besedno in nebesedno govorico kot na njihovo. Ker si to želijo in od nas pričakujejo vsi ljudje, s katerimi vstopamo v kakršno koli interakcijo, ne samo starostniki, veljajo torej pri komunikaciji s slednjimi enaka osnovna oz. temeljna načela besednega in nebesednega sporočanja.

Uspešna komunikacija nas navda z občutki zadovoljstva, povezanosti z okoljem in sprejetosti ter utrjuje našo samozavest. Staranje in bolezni lahko vplivajo na sposobnost in učinkovitost komunikacije. Če ne moremo jasno izraziti svojih čustev, misli, potreb in želja ali ne razumemo, kar nam drugi sporočajo, lahko to vodi do frustracij, nemoči, nezadovoljstva in odtujenosti. Občutek nerazumljenosti lahko povzroči izogibanje ljudem ali situacijam, za katere se pričakuje, da bomo vzpostavljali in ohranjali komunikacijo.

Posebnosti komuniciranja s starostniki

Starostniki imajo močno potrebo po predajanju svojih življenjskih izkušenj in spoznanj mladi generaciji ter potrebo po doživljanju svoje starosti enako smiselno, kot mladost in srednja leta. Prav tako pa imajo močno potrebo po temeljnem in osebnem medčloveškem odnosu, ki ni zanemarljiv. Nekatere posebnosti, na katere moramo biti pozorni v komunikaciji s starejšo osebo, so njeno umsko in telesno stanje ter spremembe in motnje na čutilih, ki so posledica staranja. Zato, da bi razumeli starostnike, moramo biti strpni in odprti za drugačnost. Zaradi njihove ranljivosti, ki je posledica upadanja čustvenih, miselnih in razumskih sposobnosti, pa tudi sprememb oz. motenj na perceptivnih organih za sluh, vid in gibanje, potrebujejo še več potrpežljivosti in pozornosti. V komunikaciji s starostniki moramo upoštevati mehanične in psihološke okvare (npr. ropot in motnje v mišljenju v povezavi s somatskimi ovirami) ter pri tem uporabljati besede na ustrezen način in z ustreznim pomenom. Spoštovati moramo njihova stališča in vrednote ter stremeti k temu, da jim zagotovimo pogoje za neodvisnost in dobro počutje. 

Trije temelji dobre komunikacije s starejšo osebo

Spoštljiv odnos do starejše osebe nam omogoča učinkovito komunikacijo. Ko ji prisluhnemo, osebo tudi opazujemo in uporabljamo tako verbalno kot neverbalno komunikacijo. Naklonjenost ji lahko pokažemo tudi z dotikom, vendar moramo biti ob tem previdni, saj ne vemo, kaj bo ob njem občutila. Dotik jo lahko zmoti ali razveseli. Kadar nas sogovornik gleda, poskušamo razumeti, zakaj nas gleda. Morda ga kaj moti, ali pa od nas kaj želi. Zato je pomembno, da dobro opazujemo, prisluhnemo in se prilagajamo.

Opazujmo!

Če smo dovolj sočutni, lahko z neverbalno komunikacijo ugotovimo, kaj naš sogovornik čuti ali potrebuje. To je zelo pomembno pri komunikaciji s starejšimi, ki imajo kognitivne motnje zaradi stresne situacije ali bolezni, težave s sluhom in govorom ali pa so v različnih stadijih demence. Pri neverbalni komunikaciji moramo torej znati opazovati (nelagodje, strah, sram) in zaznavati vonj, ki bi lahko sogovornika ogrožal (smrad po urinu, blatu). Spodbujamo ga k sporazumevanju z gestami in kretnjami, kot so: prikimavanje, odkimavanje ali skomig z rameni.

 

Prisluhnimo!

Poleg razumljivega sporočanja je v komunikaciji s starostnikom pomembno tudi pozorno poslušanje, saj starostnik želi povedati svojo zgodbo in svoje probleme. Poslušanje oz. slišanje drugih,  je glavni problem medčloveških odnosov in je še posebej pomembno pri tistih starostnikih, pri katerih lahko z nejasnimi in skopimi sporočili naredimo več škode kot koristi. Starejši imajo močno potrebo po osebnem stiku z nekom, ki jim zna prisluhniti, ceni njihove izkušnje, jih sprejema takšne kot so in mu lahko zaupajo. Sposobnost prisluhniti sogovorniku je ena izmed veščin dobre verbalne komunikacije. Osebo, s katero verbalno komuniciramo, poskušamo spodbuditi k izražanju lastnih čustev, saj se zadrževanje le-teh odraža tudi pri njeni neverbalni komunikaciji.

 

Prilagajajmo se!

Če stremimo h kvalitetni komunikaciji, se moramo prilagoditi situaciji in upoštevati težave, ki jih ima (kognitivne motnje, težave s sluhom, vidom, govorom). Ne prekinjamo ga pri pripovedovanju, ga ne podcenjujemo ali precenjujemo, predvsem pa upoštevamo in spoštujemo njegov življenjski slog, njegovo predznanje, njegov socialni status in stopnjo socializacije.

Naročite se na e-novice, če želite prejemati prispevke neposredno v svoj e-poštni nabiralnik.