Vse naše življenje oblikujejo čustva. Nekatera prepoznamo, jih sprejmemo, izrazimo in predelamo. Spet drugim bi se najraje izognili, jih odrinili stran od sebe, zatrli ali se nanje ne odzvali. Zatiranje lastnih čustev, občutkov je lahko za nas škodljivo. Poznati lasten način predelovanja čustev je zato pomembno, saj nam lahko pomaga pri ohranjanju blagostanja in ravnovesja v duševnem zdravju.
Vsak človek se sooča z izgubami in takrat na dan privrejo najranljivejši občutki, ki nas popolnoma zapolnijo in zahtevajo pozornost. Proces, ki nas popelje od prvotnega šoka ob izgubi, ko se vse zdi neobvladljivo do integracije teh občutkov in strahov v novo realnost življenja, imenujemo žalovanje.
Žalovanje je povsem naraven proces, ki se sproži kot odziv na izgubo. Najpogosteje žalovanje povezujemo z odzivom na fizično izgubo, kot je smrt za nas pomembne osebe, vendar je lahko prisotno tudi pri simboličnih ali socialnih izgubah, kot so izguba službe, ločitev, izguba dela, smrt domače živali, kronična bolezen, izguba lastnine in podobno.
Dogajanje okoli sebe občutimo, opazujemo, razmišljamo o njem in se nanj odzivamo na različne načine. Pri tem nam pomagajo čustva, katera so definirana kot duševni procesi in stanja, s katerimi doživljamo značilen vrednostni odnos do stvari, oseb in dogodkov. Čustva nam pomagajo bolje razumeti trenutne zahteve konkretne situacije, v kateri se nahajamo, kar olajšuje načrtovanje, reševanje problemskih situacij in omogoča opažanje stvari, oseb in dogodkov iz različnih vidikov.
Odpuščanje je notranji, osebni proces, v katerem se ne borite več s krivico in se ji ne izmikate, se je ne branite, se tudi ne jezite in se ne poskušate maščevati, ampak začutite pod vso jezo in besom nemoč, bolečino, nevrednost, osramočenost in osamljenost. Odpuščanje je dejanje, s katerim oprostite drugemu krivično ravnanje in sicer ne glede na to, ali je svoje ravnanje priznal, se zanj opravičil in poskusil popraviti njegove posledice.
Hrana prinaša človeku prvo izkušnjo ugodja v življenju. Že nekaj minut po rojstvu novorojenček sam odrine z nogicami po materinem trebuhu do prsi in začne sesati. Prijeten občutek zadoščenja, ki je povezan s hranjenjem, mu vsaj začasno prežene vsa druga neugodja, ga potolaži, pomiri in sprosti. Pri hranjenju otrok prvič doživlja, da mu dotikanje nekega dela telesa (ust in njihove okolice) povzroča čutno ugodje in vznemirjenje. Hrana ga tesno povezuje z osebo, ki zanj skrbi, in zato z njo vred dobiva občutek, da je sprejet, ljubljen in pomemben.
Ob rojstvu je otrok popolnoma odvisen od drugih ljudi, običajno staršev. Otrok je takrat nebogljen in posledično “prisiljen” zaupati najbližjim, ki zanj skrbijo. Ti pri otroku oblikujejo temelj odnosov. Vsak otrok potrebuje varen temelj. To zaupanje v starše, običajno mater, se razvije v prvem letu otrokovega življenja in je posledica materinega odzivanja na otrokove signale v primeru bolezni, bolečine in čustvenega pretresa. Konkretno to pomeni, da mati potolaži otroka, ko je prestrašen, tesnoben ali žalosten, in mu nudi varen prostor takrat, ko je vznemirjen. Če se otrok nauči, da je njegov temelj varnosti neodziven ali nezanesljiv, potem bo to negativno vplivalo tako na njegovo raziskovanje kot tudi na sposobnost prepoznavanja in izražanja potreb.
Čustva igrajo pomembno vlogo pri vsakodnevnem razmišljanju in obnašanju. Vključena so v čisto vse vidike življenja, od temeljnega izogibanja nevarnosti, do najbolj kompleksnih mehanizmov, ki se izražajo v odnosih. V svojem bistvu predstavljajo stanje pripravljenosti na akcijo, za gibanje, ki nas razpoloži, da se v svojem okolju vedemo na določen način. Primarna čustva lahko prepoznamo pri dojenčkih že zelo zgodaj . Mednje uvrščamo veselje, žalost, jezo, strah, gnus, presenečenje in obžalovanje. Doživljajo in izražajo se različno glede na okoliščine in druge osebe. Primarno so nezaveden mentalni proces.
Ob omembi besede travma najpogosteje pomislimo na enkratni, velik, dramatičen dogodek, ki je osebo močno zaznamoval, kot recimo nenadna smrt ljubljene osebe, prometna nesreča, bolezen, zloraba, predvsem če nepredelani, t.i. dogodki pomembno vplivajo na posameznikovo psihofizično stanje in pustijo vidne posledice. Kako si pa razložimo, ko do sorodnih posledic, simptomov (težavna čustvena dinamika, tesnoba, depresija, odvisnost, vključenost v toksične partnerske odnose) prihaja pri osebah, ki takih dogodkov niso doživele?
Ostanite v stiku z nami
S prijavo na psihološke e-novice se boste pridružili vsem, ki že prejemajo novosti povezane z našimi programi, skupinami in izobraževanji. Prav tako pa bomo poskrbeli, da pridejo vse vsebine iz našega bloga v vaš e-poštni nabiralnik.