zinka-kovač-psihološki-raziskovalni-inštitut

Avtor: Zinka Kovač

Vsak človek se sooča z izgubami in takrat na dan privrejo najranljivejši občutki, ki nas popolnoma zapolnijo in zahtevajo pozornost. Proces, ki nas popelje od prvotnega šoka ob izgubi, ko se vse zdi neobvladljivo do integracije teh občutkov in strahov v novo realnost življenja, imenujemo žalovanje. 

Žalovanje je povsem naraven proces, ki se sproži kot odziv na izgubo. Najpogosteje žalovanje povezujemo z odzivom na fizično izgubo, kot je smrt za nas pomembne osebe, vendar je lahko prisotno tudi pri simboličnih ali socialnih izgubah, kot so izguba službe, ločitev, izguba dela, smrt domače živali, kronična bolezen, izguba lastnine in podobno. 

Proces žalovanja vsak posameznik doživlja drugače in je zato zelo unikaten in individualen, a je vedno napolnjen z bolečino in trpljenjem. Vpliva na psihološko, socialno, duhovno, čustveno in telesno stanje posameznika in traja dlje časa, kot si morda mislimo, oseba, ki žaluje pa v tem času potrebuje veliko podpore.

Po smrti ali izgubi v sebi zaznamo veliko odzivov, ki jih morda ne razumemo. Jeza, dvom, žalost, krivda, panika, tesnoba, hrepenenje, otopelost in včasih celo olajšanje so stanja, ki pogosto polnijo notranji prostor osebe ki se sooča z izgubo. V proces žalovanja pa je neizbežno vpleteno tudi telo in telesni odzivi se lahko izrazijo kot mišična šibkost, suha usta, slabost in občutljivost na zvok, motnja spanja in apetita, jok, nemir. Zmanjša se lahko tudi koncentracija in poslabša spomin, pogosto se pojavijo tudi nenavadne sanje.

Faze žalovanja

Proces žalovanja bi lahko opisali kot gibanje, pot iz življenja v smrt in nato ponovno v življenje. Raziskovalci so ga razdelili v 4 faze, ki pa ne potekajo vedno linearno, posameznik tudi ne doživi nujno vsake izmed njih.

  1. Faza šoka, dvoma: navadno traja od ene ure do enega tedna po izgubi. V tej fazi celoten organizem pogosto zamrzne. Telo, duh, ter razum se prilagodijo tako, da se zdi, kot da se to njim ne dogaja. Stik z realnostjo v tej fazi ni pomemben, postavljen je na stranski tir. Prihaja do močne potrebe po umiku, navadno sta prisotna otopelost ter dvom o realnosti dogodka.
  2. Faza iskanja in hrepenenja: v tej fazi oseba poskuša zanikati dogodek in odkriti način, kako odkriti izgubljeno. Prihaja do misli, kot so: »To se ne more zgoditi, Zakaj jaz? Zakaj zdaj? Ko bi le…« Pogosto v tej fazi osebe iščejo krivca za dogodek pri sebi, drugih, bogu, lahko krivijo tudi preminulo osebo. Najznačilnejše čustvo, prisotno v tej fazi, ki se izrazi ob zavedanju, da bodo pri iskanju neuspešni, je jeza – nase, na svet, na boga, morda celo na umrlo osebo.
  3. Faza kaotičnosti in obupa: tu se oseba začenja v polnosti zavedati izgube. Navadno jih tu oblijejo bolečina, žalost ter obup in misli, kot so: »Jaz tega ne zmorem več. Mojega življenja je konec.«  so v tej fazi pogosto prisotne. Lahko se pojavijo tudi depresija, kaotičnost, zmedenost, raztresenost, zamišljenost, pozabljivost in apatičnost. Pomembno je, da se zavedamo, da so vsi ti odzivi normalni pokazatelji bolečine, ki se sproža ob procesu ločevanja od drage osebe in jih ne smemo zamenjati za patološka stanja.
  4. Faza obnove in sprejemanja: v tej fazi oseba začenja svoje življenje preurejati in obnavljati. Začenja sprejemati drugačnost realnosti, oseba se preneha identificirati z izgubo, ter ponovno prevzema normalne vloge v življenju. Žalujočemu se tudi povrne energija in postaja bolj družaben. Pogosto ta faza vsebuje spremenjeno podobo o sebi in odprtost v prihodnost.

Faze lahko trajajo od nekaj tednov in mesecev do več kot leto dni, v primeru, da posameznik po daljšem času nikakor ne zmore zaključiti proces žalovanja, pa je dobro poiskati strokovno pomoč.

Žalovanje kot priložnost

V procesu tako polnem žalosti in bolečine se skriva tudi priložnost globlje povezave s sabo in drugimi in če zmoremo ob osebi, ki žaluje zdržati z držo empatičnosti, prisotnosti in spoštovanja, lahko ta proces spremeni tudi nas.
Zato rajši kot da na žalovanje gledamo kot bolezensko stanje, ki se ga moramo čimprej znebiti, to poskušajmo sprejemati kot bogat del življenja, ki je prisoten pri čisto vsakem od nas in se zavedajmo, da nastane kot rezultat največje in najskrivnostnejše zmožnosti človeka – da ljubi in da je ljubljen.

Prijavite se na e-novice, če želite prejemati prispevke neposredno v svoj e-poštni nabiralnik.