Narcisistični starši so lahko težko prepoznavni, saj na zunaj pogosto delujejo kot izjemno predani in zaskrbljeni. A za fasado skrbi se skriva nekaj povsem drugega – otrok ni oseba s svojimi potrebami, temveč podaljšek starševskega ega, namenjen zadovoljevanju njihovih čustvenih potreb. Ta dinamika pušča globoke posledice, ki se vlečejo še dolgo v odraslost.

Ko vse vrti okoli starša

Narcisistični starš ni sposoben videti otroka kot ločeno osebo z lastnimi občutki, željami in sanjami. Namesto tega otrok služi kot ogledalo, v katerem starš išče potrditev svoje vrednosti.

PRIMER: Marija, danes štiridesetletna ženska, se še dobro spominja, kako je kot najstnica zmagala na šolskem tekmovanju iz matematike. Ko je vznemirjena pritekla domov z diplomo, jo je mama komaj pogledala in rekla: “Lepo, ampak ne vem, od kod imaš to. Jaz sem bila vedno odličnjakinja iz slovenščine.” Nato je več kot pol ure govorila o svojih dosežkih v srednji šoli.

To je bistvo narcisističnega starševstva – vsak otrokov uspeh je priložnost, da se pozornost preusmeri nazaj na starša. Vsak neuspeh pa postane osebna sramota, ki ogroža starševsko samopodobo. Otroci se hitro naučijo, da so njihova čustva pomembna le toliko, kolikor služijo staršu.

Ljubezen z vrnitvami

Eden najbolj zmedenih vidikov odraščanja z narcisističnim staršem je nepredvidljivost naklonjenosti. Ljubezen ni dana brezpogojno – zaslužiti si jo je treba vsak dan znova z dosežki, poslušnostjo ali zadovoljevanjem starševskih potreb.

PRIMER: Peter se spominja, kako je oče z njim sicer rad igral nogomet in se hvalil z njegovimi goli, a čim je Peter pokazal zanimanje za glasbo, je oče postal hladen. “Klavir je za punce,” je rekel in prenehal prihajati na Petrove koncerte, čeprav je sina sicer trdil, da ljubi več kot karkoli na svetu.

Ta pogojnost ustvarja globoko negotovost. Otrok se nauči, da mora zanikati dele sebe, da si zasluži starševsko naklonjenost. Razvije se tako imenovano “lažno jaz” – verzija sebe, za katero upa, da bo dovolj dobra za ljubezen.

Ko mama tekmuje s hčerko

Odnos narcisistične matere do hčere je pogosto zaznamovan s skrito tekmovalnostjo. Namesto da bi občudovala mladost in lepoto svoje hčere, jo narcisistična mama dojema kot grožnjo. Hčerka ne sme bleščati preveč svetlo, saj bi lahko zasenčila mamo.

PRIMER: Ana se spominja, kako je mama vedno našla načine, da jo zmanjša. Ko je Ana prišla domov navdušena, ker ji je sošolec rekel, da je lepa, je mama opazila: “Ja, ampak tisti nos boš morala še urediti.” Kadar je Ana izgledala posebej lepo, je mama takoj opazila, da sama pa ni videti najbolje: “Vidim, da si ti zadovoljna s sabo, midva z očetom pa staramo.” Sporočilo je bilo jasno – hčerkina sreča in lepota jemljeta nekaj od mame.

Narcisistične matere pogosto skušajo ostati v središču pozornosti tudi na dogodkih, namenjenih hčerkam. Ena izmed najbolj bolečih zgodb je bila, ko je Maja na svoji poroki opazila, kako je mama v zadnjem trenutku zamenjala svojo obleko za belega odtenka, nato pa se ves večer pritoževala, kako je utrujena in kako je to zanjo čustveno težak dan. Majino poroko je spremljalo neprestano komentiranje, kako mama ne more verjeti, da se “njena punčka osamosvojuje”.

Oče in sin: nikoli dovolj dober

Narcisistični očetje imajo s sinovi posebno zahteven odnos. Sin je projekt, v katerem mora oče videti potrditev svoje moškosti in uspeha.

PRIMER: Luka je odraščal z očetom, ki ga je neusmiljeno potiskal v šport, čeprav je bil Luka sanjač, ki je rajši risal in bral knjige. “Kaj si, punčka?” mu je oče zabrusil, kadar je Luka pokazal šibkost ali solze. “Moški se ne pritožujejo.” Ko je Luka naposled popustil in začel trenirati košarko, ni bilo nič bolje. Oče je sedel na tribunah in ga sramotil, kadar ni bil dovolj dober, po tekmah pa ga je zasliševanje čakalo doma: “Zakaj nisi podal? Zakaj nisi dal tega koša?” Lukova zmaga ni bila nikoli dovolj prepričljiva, njegov poraz pa je bil očetova osebna sramota.

Narcisistični oče od sina pričakuje, da mu bo prinesel ponos, hkrati pa ne dovoli, da bi ga sin prekosil. Ko je Luka kasneje uspel pri svojem delu kot arhitekt, oče ni mogel preprosto čestitati. Namesto tega je pripovedoval zgodbe o tem, kaj bi on lahko dosegel, če bi imel take priložnosti.

Oče in hčerka: cena oboževanja

Narcisistični oče se do hčere pogosto obnaša kot do čustvene partnerice. Hčerka mora poslušati očetove težave, ga tolažiti in mu nenehno potrjevati, kako čudovit je. Špela se spominja, kako ji je oče ure in ure govoril o svojih frustraciji z mamo, o svojih neuresničenih sanjah, o tem, kako ga nihče ne razume – razen nje. “Ti si edina, ki me še razumeš,” ji je dejal in od nje pričakoval, da bo vedno na njegovi strani.

Ta dinamika postavi hčer v nemogoč položaj. Če je lojalna očetu, izda mamo. Če se upre očetovim zahtevam, je “nehvaležna” in izgubi očetovo naklonjenost. Narcisistični oče bo hčer oboževal, dokler mu služi kot vir samopotrditve, a takoj, ko postane samostojna ali najde partnerja, lahko postane jezen in hladen.

Mama in sin: za vedno njen deček

Narcisistična mama sina pogosto drži v čustveni simbiotski povezavi. Sin postane njen “vitez”, namenjen reševanju njenega čustvenega stanja.

PRIMER: Tomaž je bil vedno mamin sin. Ko je oče delal, je moral biti doma z mamo, ji delati družbo, poslušati njene težave. Mama mu je nenehno govorila, kako ga potrebuje, kako je on edini, ki ji da smisel. Ko se je Tomaž zaljubil, je mama postala brezbrižna in nato sovražna do njegove punce. Nobena ni bila dovolj dobra. Mama je “nenamerno” omenila Tomaževe slabosti pred punco, se pritožila, da jo je sin zanemaril, se počutila slabo ravno takrat, ko je imel Tomaž načrte s punco. Sporočilo je bilo jasno: nobena ženska ne sme biti pomembnejša od mame.

Ko prihajajo vnuki

Narcisistični starši se pogosto prelevijo v narcisistične stare starše, le da zdaj s še več pričakovanji. Tašča ali tast lahko vnuke vidita kot svojo drugo priložnost za materinstvo ali očetovstvo – in to bolje, kot so to delali prvič.

Narcisistična tašča pogosto spodkopava mater otroka. Sabina se še vedno trese, ko se spominja, kako je tašča brez dovoljenja ostriglа njeno dveletno hčerko in nato mirno rekla: “Jaz sem mislila, da bo tako lepše. Vseeno sem jaz babica.” Ko je Sabina razburjeno reagirala, je tašča začela jokati, kako je “samo hotela pomagati” in kako je “vedno v napoto”.

Tast lahko vnuke uporablja za ohranjanje občutka pomembnosti. Matej je opazil, kako je njegov oče ves čas vnukom pripovedoval zgodbe o svojih junaštvih, kako je bil najboljši športnik, kako je v službi naredil neverjetne stvari. Ko so otroci postali bolj navdušeni nad igro z očetom (Matejem), je dedek postal jezen in začel otroke postavljati v nedoločen položaj: “Vaš ata pa tega ne zna, kaj ne? Pridite k meni, jaz vam bom pokazal.”

Prazniki in praznovanja: bojno polje

Za narcisistične stare starše so družinski dogodki priložnost za ohranitev nadzora in središče pozornosti. Praznična večerja ni veselje – je napet ples okoli starševih pričakovanj. Narcisistična tašča lahko zahteva, da se prazniki praznujejo samo pri njej, ne glede na potrebe mladih družin. Ko vnuki dobijo darila od drugih babic in dedkov, lahko pride do ljubosumja, primerja in manipulacij.

Mateja se spominja, kako je njuna družina nekega leta želela praznike preživeti sami, doma. Tašča je to sprejela kot osebno žalitev in prenehala govoriti z njimi za več mesecev. Ko so se naposled pojavili na obisku, je tašča otroke zasipala z darili in jim govorila: “Vidite, babica vas ima vedno rada, tudi ko drugi ne pridejo.” Otroci so se naučili, da morajo poslušati babico, sicer izgubijo njeno naklonjenost – in darila.

Podtalje razkola

Narcisistični starši ali stari starši pogosto vzpodbujajo razdor med družinskimi člani. Tako ohranjajo svoj nadzor in preprečujejo, da bi se jim drugi združili zoper njih. Tašča lahko sinu govori, kako njegova žena ni dovolj dobra za njega. Mama lahko hčeri govori, kako njen mož ni dovolj zrel. Dedek lahko vnukom šepeče, kako starši niso pametni, ker jim ne dovolijo več sladkarij.

Ta dinamika ustvarja stalno napetost. Družinski člani se začnejo spraševati, kdo je rekel kaj za njihovim hrbtom, kdo je na čigavi strani. Namesto podpore in povezanosti narcisistični starš ustvarja atmosfero nezaupanja.

Kako prepoznati vzorec

Ključ do prepoznavanja narcisističnega starša je vzorec. Vsak starš lahko kdaj stori nekaj neustreznega ali sebičnega. Narcisistični starš pa nenehno spreminja resničnost, tako da je vedno on žrtev ali junak zgodbe. Ko se poskušate pogovoriti o svoji bolečini, bo obrnil situacijo in postali boste vi tisti, ki povzročate težave.

“Ampak jaz sem ti vedno vse dajala!” “Po vsem, kar sem zate naredil, mi tako odplačaš?” “Ne moreš mi tega reči, to me rani!” Te fraze postanejo orožje, s katerim starš odbije vsako priložnost za resničen, iskren pogovor. Vaša bolečina postane napad nanj, vaše potrebe pa sebičnost.

Cena, ki jo plačajo otroci

Odrasli, ki so odraščali z narcisističnimi starši, pogosto trpijo zaradi globokih posledic. Ne zaupajo svojim občutkom, ker so bili vedno sprevrženi. Ne znajo postaviti mej, ker so bili kaznovani vsakič, ko so poskusili. Ne vedo, kdo so v resnici, ker je bilo njihovo resnično jaz vedno nezaželjeno.

Številni se zapletejo v odnose z narcisisti tudi kot odrasli, ker jim je takšna dinamika znana. Iskanje potrditve, poskus biti dovolj dober, življenje v strahu pred izbruhom – to postane normala, ki jo nezavedno ponovijo.

Prvi korak k ozdravljenju

Prepoznati narcisističnega starša je prvi korak. Ne gre za to, da bi starša obsodili ali sovražili. Gre za to, da končno vidite resničnost svojega otroštva, ne skozi rožnate leče iluzije, ki ste jo morali ustvariti, da bi preživeli. Gre za to, da sebi dovolite žalovati za starševstvom, ki ga niste dobili, in začeti graditi življenje, utemeljeno na vaši lastni resnici, ne na starševskih projekcijah.

Ta pot ni lahka. Zahteva pogum, da se soočite z bolečino, in sočutje, da si oprostite za leta, ki ste jih preživeli v poskusu biti dovolj dobri za ljubezen, ki naj bi bila vaša že od rojstva.

Ampak na koncu te poti čaka svoboda – svoboda biti resnično vi, brez mask, brez strahu, brez nenehnega ugajanja nekomu, ki te tako ali tako nikoli ni bil sposoben videti.

Članki na tem blogu so informativne narave in ne nadomeščajo strokovne psihološke pomoči. Če se soočate z izzivi v odnosih s starši, partnerjem ali otroki, če opažate znake čustvene stiske pri sebi ali svojih najbližjih, ali če preprosto potrebujete podporo pri razumevanju kompleksnih družinskih dinamik, smo tu za vas. Dosegljivi smo za svetovanje, psihoterapijo in psihološko podporo na info@prinstitut.com ali na telefonski številki 040 806 528.