Velikokrat smo v stresu, napeti, tesnobni, preobremenjeni, v strahu, pričakovanju česa slabega in podobno. Vendar, kako vemo, kdaj so naše telesne in duševne težave del običajnega odziva na stresne razmere in kdaj so del večje težave – tako imenovanega paničnega napada?
Jeza je čustvo, s katerim se vsi srečujemo v življenju. Lahko je naravna in celo zdrava reakcija na določene situacije, vendar je pomembno, kako se soočamo z njo. V tem psihološkem spisu bomo raziskali, kako se soočati z lastno jezo na način, ki je konstruktiven in koristen za nas in druge.
Izgorelost, pogosto imenovana tudi sindrom izgorelosti, je resna oblika stresa in čustvene izčrpanosti, ki jo lahko doživijo ljudje na delovnem mestu ali v drugih življenjskih okoliščinah. To je stanje, ki prizadene fizično in čustveno dobro počutje posameznika, če se ne obravnava pravočasno. V tem članku bomo razpravljali o tem, kaj izgorelost je, kako jo prepoznati, ter kakšni so načini za njeno preprečevanje.
Včasih čakamo na pravi čas, na koncu pa nam ga zmanjka.
– Regina Sirois
Identiteta je celovito organizirano pojmovanje sebe od drugih različnega posameznika. Vključuje vrednote, cilje, prepričanja, kontinuiranost in socialno vznemirjenost, kar pomeni, da je pojmovanje sebe podobno ampak ne popolnoma enako pojmovanju, ki ga imamo posamezniki o drugih. Ko govorimo o preoblikovanju identitete je ključen psihološki proces, v katerem se posameznik opredeljuje glede tega, kdo je in kateri cilji in usmeritve so pomembne za njegovo življenje v prihodnosti in tudi glede tega, kako bo svoje cilje uresničil. Identiteta se do konca razvije nekje do obdobja mladostništva, med 11. in 12. letom starosti.
Spoznavanje sebe nam omogoča raziskovanje nas samih. Skozi samorefleksijo, interakcijo z drugimi ljudmi in preizkušnjami si skušamo odgovoriti na vprašanja, ki so povezana z nami. Ugotavljamo kdo v resnici smo, katere vloge zavzemamo, kaj nam je v življenju pomembno, kakšna so naša prepričanja in stališča o sebi, o drugih in svetu, ter kako se ta stališča odražajo v našem življenju, mislih, čustvih in dejanjih. Odkrivamo kakšni smo in kaj je za nas značilno. Prav tako odkrivamo lastne interese, kaj nas veseli, kaj je naš smisel in kako želimo živeti življenje.
Samospoštovanje je splošni občutek, ki ga imamo o svoji lastni vrednosti ali samovrednotenju. Močan in trden občutek samospoštovanja izvira globoko iz notranjosti, iz prepričanja o naši pomembnosti in vrednosti.
V Sloveniji so knjige o samopomoči, predvsem tiste o moči pozitivnih mislih, že leta v samem vrhu prodajanih. Priljubljenost teh del kaže, da je pozitivni pogled na svet in življenje nekaj res pomembnega, celo tako zelo, da je morda postala prisotnost prevladujočih pozitivnih občutkov merilo za dobro, zdravo, uspešno in kvalitetno življenje.
Travmatični dogodki in občutja, ki jih doživljajmo, lahko zelo vplivajo na življenja, saj se spomini na travmatične izkušnje globoko zarišejo v notranjost osebe in pustijo pečat, ki ga je težko izbrisati. Tako našo realnost in delovanje vodijo usedline, ki nas nezavedno usmerjajo, da se, zlasti v odnosih, vedno znova zapletamo v stare travme in bolečine. Pogosto se zdi ta iz tega zapleta ni izhoda in da življenje nikoli več ne bo »normalno«.
A vendar soočenje z bolečimi in težkimi posledicami, ki ji travmatična izkušnja prinaša, lahko življenje še obogati in naredi polnejšega. Spoznanje, da posledice travmatičnega dogodka niso zadnja točka v življenju ter preobrazbo trpljenja v nekaj dobrega, imenujemo potravmatska rast.
Pogled v naše življenje in preteklost, dosedanje dosežke in padce, je zelo človeška in naravna dejavnost.
Čeprav pogosto rečemo, da smo sočutni do drugih, je enako pomembno, da smo pripravljeni sočutje tudi sprejeti. Velikokrat imamo zelo malo sočutja do svojih lastnih misli in občutkov in pogosto jih poskušamo zatreti tako, da jih odpravimo kot šibkosti.
Ljudje smo bitja navad. Naši možgani so v predvidljivih situacijah umirjeni. Radi ohranjajo ravnovesje, zato si ustvarjajo poti navad, ki jih utrdijo in za aktivacijo le teh ne potrebujejo veliko energije. Sprememba teh vzorcev in poti v možganih pa zahteva veliko količino energije. Posledično se ob vnašanju sprememb v naš vsakdan hitreje utrudimo in se srečujemo z negativnimi občutji, kot so tesnoba, strah depresija in dvom. Tudi jeza, občutja nesposobnosti, krivda in obup so lahko neprijetni sopotniki sprememb.
Ostanite v stiku z nami
S prijavo na psihološke e-novice se boste pridružili vsem, ki že prejemajo novosti povezane z našimi programi, skupinami in izobraževanji. Prav tako pa bomo poskrbeli, da pridejo vse vsebine iz našega bloga v vaš e-poštni nabiralnik.