Pristne medčloveške odnose dosežemo in ohranjamo samo tako, da smo pozorni do ljudi, da si vzamemo čas zanje in da smo v pogovoru z njimi vsaj toliko pozorni na lastno besedno in nebesedno govorico kot na njihovo. Ker si to želijo in od nas pričakujejo vsi ljudje, s katerimi vstopamo v kakršno koli interakcijo, ne samo starostniki, veljajo torej pri komunikaciji s slednjimi enaka osnovna oz. temeljna načela besednega in nebesednega sporočanja.
Odpuščanje je notranji, osebni proces, v katerem se ne borite več s krivico in se ji ne izmikate, se je ne branite, se tudi ne jezite in se ne poskušate maščevati, ampak začutite pod vso jezo in besom nemoč, bolečino, nevrednost, osramočenost in osamljenost. Odpuščanje je dejanje, s katerim oprostite drugemu krivično ravnanje in sicer ne glede na to, ali je svoje ravnanje priznal, se zanj opravičil in poskusil popraviti njegove posledice.
Eden bistvenih razlogov, ki žene osebe v druženje in sklepanje prijateljstev, je človekova potreba po odnosu. V prijateljskem odnosu posameznik najprej zadovoljuje potrebe po druženju, pripadnosti, naklonjenosti, intimnosti in sprejetosti. V prijateljski družbi ima oseba priložnost sodelovati, vzdrževati in vzpostavljati odnose, nauči se iskanja kompromisov ter razvijanja občutljivosti in sočutja do drugega.
Ob rojstvu je otrok popolnoma odvisen od drugih ljudi, običajno staršev. Otrok je takrat nebogljen in posledično “prisiljen” zaupati najbližjim, ki zanj skrbijo. Ti pri otroku oblikujejo temelj odnosov. Vsak otrok potrebuje varen temelj. To zaupanje v starše, običajno mater, se razvije v prvem letu otrokovega življenja in je posledica materinega odzivanja na otrokove signale v primeru bolezni, bolečine in čustvenega pretresa. Konkretno to pomeni, da mati potolaži otroka, ko je prestrašen, tesnoben ali žalosten, in mu nudi varen prostor takrat, ko je vznemirjen. Če se otrok nauči, da je njegov temelj varnosti neodziven ali nezanesljiv, potem bo to negativno vplivalo tako na njegovo raziskovanje kot tudi na sposobnost prepoznavanja in izražanja potreb.
Ob omembi besede travma najpogosteje pomislimo na enkratni, velik, dramatičen dogodek, ki je osebo močno zaznamoval, kot recimo nenadna smrt ljubljene osebe, prometna nesreča, bolezen, zloraba, predvsem če nepredelani, t.i. dogodki pomembno vplivajo na posameznikovo psihofizično stanje in pustijo vidne posledice. Kako si pa razložimo, ko do sorodnih posledic, simptomov (težavna čustvena dinamika, tesnoba, depresija, odvisnost, vključenost v toksične partnerske odnose) prihaja pri osebah, ki takih dogodkov niso doživele?
Ostanite v stiku z nami
S prijavo na psihološke e-novice se boste pridružili vsem, ki že prejemajo novosti povezane z našimi programi, skupinami in izobraževanji. Prav tako pa bomo poskrbeli, da pridejo vse vsebine iz našega bloga v vaš e-poštni nabiralnik.