ARHIV PRISPEVKOV

Se spomnite morda situacije, ko sta se s partnerjem pogovarjala o ranljivosti ali prizadetih...

V ljubezni smo vsi ranljivi – to je njen del. Pred tistimi, ki jih ljubimo, smo čustveno goli in tako je neizbežno, da včasih drug drugega prizadenemo z nepremišljenimi besedami in dejanji. Čeprav to boli, je bolečina pogosto površinska in ne traja dolgo. Toda skoraj vsi smo še posebej občutljivi vsaj na eno stvar. To je naša ranljiva točka na čustveni koži, ki je občutljiva na dotik, hitro dostopna in zelo boleča. Če nas kdo dregne vanjo, lahko okrvavi cel naš odnos. Ob tem takoj izgubimo čustveno ravnotežje in vstopimo v kaos.

Za vse nas velja, da nas prav človek, ki ga najbolj ljubimo in nas lahko polne radosti ponese v nebo, lahko tudi popolnoma potolče. Ni treba veliko – le rahel odmik glave vstran ali mimobežna, nepremišljena opazka. A brez te občutljivosti tudi ni bližine. Če je naša povezanost s partnerjem varna in močna, smo lahko kos tem trenutkom ranljivosti oziroma jih celo uporabimo za to, da se še bolj zbližamo s partnerjem. Toda, če se v odnosu ne počutimo varne in povezane, so ti trenutki kot iskra v suhem gozdu, ki lahko zaneti uničujoč požar.

Nekaj čisto naravnega je, da se neradi soočamo s svojo ranljivostjo. Živimo v družbi, ki pravi, da bi naj bili močni in neranljivi. V življenju smo nagnjeni k zanikanju svoje šibkosti ali ignoriranju. Namesto, da bi se soočila s svojo žalostjo in hrepenenjem, se Carey raje oklepa jeze. ”Sicer mislim, da se bom spremenila v neko šibko, cmeravo, odvisno dete.” Strah nas je, da bomo obtičali v svoji bolečini. Partnerji mi govorijo: ” Če si dovolim jokati, mogoče nikoli ne bom mogel/a nehati. Kaj pa, če izgubim nadzor in jočem v nedogled?” Ali pa: Če si dovolim čutiti to, bom samo še bolj prizadet/a. Bolečina me bo prevzela in postala bo neznosna.”

V ljubezenskem odnosu hodimo po ozki brvi. Ko zapihajo vetrovi dvomov in strahu, nas lahko zgrabi panika in se oklepamo drug drugega, ali pa se na hitro obrnemo vsak v svojo stran in stečemo v zavetje. Toda brv je vse ožja in na njej je vse težje ujeti ravnotežje. Da se obdržimo, se moramo premikati skupaj in se odzivati na čustva druge osebe. Ko se povežemo, se medsebojno uravnovesimo. Zaživimo v čustvenem ravnotežju katerega temelj je empatija.

Ko pogledamo na ljubezen z vidika naveznosti, lahko razumemo svoje škodljive vzorce in spoznamo, kateri trenutki gradijo ali uničujejo odnos. Včasih nam klienti v terapiji rečejo: “Tako dobro nama je šlo. Štiri dni sva se imela odlično. Počutila sva se kot prijatelja. Potem pa se je zgodila ena sama stvar in vse se je spremenilo. Ne razumem.”

Teorija navezanosti uči, da je naša ljubljena oseba naše življenjsko zavetje. Ko je ta oseba čustveno nadostopna ali neodzivna, ostanemo “na hladnem”, sami in nemočni. Preplavijo nas čustva – jeza, žalost, bolečina in predvsem strah. To ni nič presenetljivega, saj vemo, da je strah naš vgrajen alarmni sistem, ki se vključi, kadar je ogroženo naše življenje. Izguba povezave z našo ljubljeno osebo ogrozi naš občutek varnosti. Takrat se sproži alarm v možganski amigdali, ki je naša centrala strahu. To območje v obliki mandlja v srednjih možganih sproži samodejni odziv; ne razmišljamo, temveč čutimo in delujemo.