Starši se pogosto soočamo z dilemo: Ali naj majhnemu otroku povemo, da imamo težave v duševnem zdravju? Odgovor strokovnjakov je jasen – da, a na način, ki je primeren otrokovi starosti. Otroci namreč že zaznavajo, da je nekaj drugače, in tišina pogosto ustvarja več strahu kot resnica, povedana z ljubeznijo.
Zakaj je pomembno, da otroku povemo?
1. Otroci že čutijo, da je nekaj narobe
Tudi triletnik opazi, da mama več joka, da ata ostane cel dan v postelji ali da starši drugače reagirajo. Brez razlage si otrok lahko ustvari svoje – pogosto precej bolj strašljive – razlage: “Jaz sem kriv”, “Mama me ne mara več”, “Ata je jezen name”.
2. Preprečimo občutke krivde
Majhni otroci so egocentrični – svet razumejo skozi lastno perspektivo. Če ne vedo, kaj se dogaja, hitro sklepajo, da so oni razlog za mamino žalost ali atovo razburjenje.
3. Gradimo temelj odprtosti in zaupanja
Ko z otrokom odkrito govorimo o čustvih in zdravju – tudi duševnem – mu dajemo dragoceno sporočilo: “O vsem lahko govoriš. Čustva so normalna. Ni ti treba nositi bremen sam.”
4. Zmanjšamo strah pred neznanim
Znano je manj strašno kot neznano. Ko otrok ve, da ima mama depresijo ali da ata hodi na pogovore zaradi tesnobe, postane situacija bolj obvladljiva in manj zastrašujoča.
Kako prilagoditi pogovor starosti otroka
Za 3-letnike: Preprosto in konkretno
V tej starosti otroci potrebujejo zelo osnovne razlage, povezane s čutili in z njihovimi lastnimi izkušnjami.
Primer pogovora:
“Vidiš, mama je danes žalostna. Včasih se ljudje počutimo žalostne tudi če ni nobenega posebnega razloga. Tako kot ti včasih boli trebušček, lahko tudi mama včasih boli srce. Ne na zunaj, ampak notri, v čustvih. Ampak mama hodi k zdravnici in jemlje zdravila, ki ji bodo pomagala. To se bo popravilo, zdaj mama potrebuje počitek.“
Ključni elementi:
- Uporabljajte besede za čustva, ki jih otrok že pozna
- Povezava z njihovimi izkušnjami (boli trebušček = boli srce)
- Jasno sporočilo, da otrok ni odgovoren za bolezen
- Poudarek na ljubezni in varnosti
Za 4-letnike: Dodamo preproste vzroke in posledice
Štiriletniki že razumejo osnovne vzročne povezave in lahko prenesejo nekoliko več informacij.
Primer pogovora:
“Ata ima nekako tako bolezen, ki se ji reče tesnoba. To pomeni, da se včasih zelo zelo skrbi, tudi če ni pravega razloga za skrb. Kot da bi imel v trebuhu cel čebelji roj, ki leti naokoli. Včasih mora zato biti malo zase in globoko dihati. Ata hodi k zdravniku, ki mu pomaga, da bo bolje. Tudi ko ima ata trenutke v katerih se ne počuti najbolje naju ima neizmerno rad.”
Ključni elementi:
- Uporaba enostavnih besed za diagnozo
- Metafore iz njihovega sveta (čebelji roj)
- Omemba zdravniške pomoči (normalizacija)
- Konkretni opisi, kaj lahko pričakujejo
Za 5-letnike: Vključimo strategije in rutine
Petletniki že lahko aktivno sodelujejo in razumejo, da obstajajo načini, kako pomagati.
Primer pogovora:
“Mama ima depresijo. To je vrsta bolezni, kjer se možgani ne počutijo dobro in mama se počuti zelo utrujeno in žalostno. Včasih bo mama potrebovala več počitka. Včasih se ne bo mogla igrati toliko kot prej. Ampak mama hodi k zdravnici in jemlje zdravila, ki ji bodo pomagala. Depresija spremeni mamino počutje, nikoli pa tega koliko te ima rada. Vem, da je to bolezen včasih težko razumeti. Če se ti počutiš žalostno ali zmedeno, mi lahko vedno poveš.”
Ključni elementi:
- Uporaba pravilnega izraza (depresija, tesnoba)
- Razlaga, kaj se dogaja v telesu/možganih
- Večkratna potrditev, da otrok ni odgovoren za bolezen
- Konkretni primeri, kako lahko otrok pomaga
- Prostor za otrokova čustva
Za 6-letnike: Vključimo razumevanje in dolgoročnost
Šestletniki že razumejo, da nekatere stvari trajajo dlje časa in da obstajajo različne vrste zdravja.
Primer pogovora:
“Imeti morava pomemben pogovor. Ata ima že nekaj časa težave, ki se jim reče bipolarna motnja. To pomeni, da ima včasih obdobja, ko je zelo energičen in hitro govori in ne more mirno biti – temu rečemo manija. In včasih ima obdobja, ko je zelo žalosten in nima energije – temu rečemo depresija.
To je tako kot diabetes – poznajo ga v šoli, kajne? Nekateri ljudje imajo diabetes in potrebujejo inzulin. Ata ima bipolarno motnjo in potrebuje zdravila in pogovore z zdravnico.
Ko je ata v maniji, lahko včasih dela čudne stvari – mogoče nakupi preveč stvari ali načrtuje velike projekte. Ko je v depresiji, pa potrebuje več počitka in je lahko tiho. To ni zato, ker ne bi maral biti s teboj. To je zato, ker so njegovi možgani takrat tako nastavljeni.
Ti nisi odgovoren, da atiju pomagaš ozdraveti – to je delo za odrasle. Tvoje delo je, da si otrok, da se igraš, učiš in rasteš. Če te kdaj skrbi, lahko prideš do mene ali babice. In vedno, vedno te ata ljubi, tudi ko ne more pokazati tega tako, kot bi rad.”
Kako se ti počutiš ob tem, kar sem ti povedala?”
Ključni elementi:
- Podrobnejša razlaga stanja
- Primerjava z znano boleznijo (normalizacija)
- Opis, kaj lahko pričakujejo v različnih fazah
- Jasna meja: otrok ni odgovoren za zdravljenje
- Odprto vprašanje za otrokova čustva
Splošna načela za vse starosti
1. Poštenost, prilagojena starosti
Ne ponarejajte resnice a prilagodite količino in kompleksnost informacij. “Mama je utrujena” je v redu za enkrat, a če gre za depresijo, ki traja mesece, potrebujejo pravo besedo.
2. Ponavljanje
En pogovor ni dovolj. Otroci potrebujejo informacije večkrat, iz različnih zornih kotov, ko se jim pojavijo nova vprašanja.
3. Konkretnost
Izogibajte se abstraktnim razlagam. Namesto “Mama ima psihične težave” raje: “Mamini možgani so zdaj malo bolni in to naredi, da je žalostna.”
4. Omejite pretok informacij
Ne obremenite otroka s podrobnostmi zdravljenja, stranskimi učinki zdravil, finančnimi skrbmi ali partnerskimi težavami.
5. Poudarite varnost
Otrok mora vedeti, da je poskrbljeno zanj: “Tudi ko je mama bolna, sta tukaj ata in babica. Vedno bo nekdo poskrbel zate.”
Drugi pomembni vidiki
Vzpostavite podporno mrežo
Obvestite vzgojitelje, babice in dedke, zaupne prijatelje. Otrok potrebuje več odraslih, na katere se lahko obrne. Vprašajte vzgojiteljico, ali lahko ima oko na otroku in vas obvesti o morebitnih spremembah v vedenju.
Spremljajte otrokovo vedenje
Regresija (mokre hlače, vrnitev k cickanju), težave s spanjem, izbruhi jeze, telesne težave (glavobol, bolečine v trebuhu) ali umaknjenost lahko kažejo, da otrok potrebuje dodatno podporo. V tem primeru poiščite otroško psihologinjo.
Ohranjajte rutino
Tudi sredi težav ohranjajte čim več običajnih rutin – zajtrk, pravljice pred spanjem, sobotne obiske igrišča. Rutina otrokom daje občutek varnosti in predvidljivosti.
Dovolite otrokom, da so otroci
Otroci ne smejo postati mali skrbniki ali terapevti. Njihova naloga je igra, raziskovanje, učenje – ne skrb za starša. Jasno povejte: “Tvoja naloga ni, da meni pomagaš ozdraveti. Tvoja naloga je, da si otrok.”
Bodite pozorni na jezik
Izogibajte se stigmatizaciji: namesto “Mama je nora” raje “Mama ima bolezen, ki se ji reče…”. Namesto “Ata je slab” raje “Ati možgani so zdaj bolni in zato včasih naredi stvari, ki niso v redu”.
Ne obljubljajte, česar ne morete zagotoviti
Namesto “Mama bo čisto kmalu bolje” raje: “Mama dela na tem, da ji bo bolje. Včasih to traja dalj časa, včasih manj.”
Poskrbite tudi zase
Ne morete dobro skrbeti za otroka, če ste popolnoma izčrpani. Poiščite svojo podporo – terapijo, podporne skupine, zaupne prijatelje. To ni sebičnost, to je nujna oskrba.
Pokažite upanje in strategije obvladovanja
Otroci se od vas učijo, kako se spoprijeti s težavami. Ko poveste: “Danes je mama imela težak dan, a sem si vzela čas zase, globoko dihala in mi je malo bolje”, jih učite dragocenih strategij.
Pogovor o duševnem zdravju s predšolskim otrokom ni enokratni dogodek, temveč začetek dolgotrajnega, odprtega dialoga. S tem, ko otrokom povemo resnico – na način, ki je primeren njihovi starosti – jih ne obremenjujemo. Nasprotno: osvobajamo jih domnev, zmanjšujemo občutke krivde in jim gradimo temelje za razumevanje, da so težave v duševnem zdravju normalen del življenja, o katerem lahko govorimo.
Vaš otrok morda ne bo razumel vsega. Morda bo imel še vedno težke dneve. Toda vaša odprtost, poštenost in ljubezen bodo gradile zaupanje, ki bo otroku koristilo vse življenje.
In ne pozabite: iskanje pomoči za sebe – ali za način, kako o tem govoriti z otroki – ni znak šibkosti. Je znak moči, poguma in ljubezni do vaših otrok.
Članek je informativne narave. Če potrebujete podporo pri pogovoru z otrokom ali če otrok kaže znake stresa, se posvetujte s psihologom ali psihoterapevtom. Dosegljivi smo preko info@prinstitut.com ali telefonske številke 040806528.
