V zadnjih desetletjih se je v vzgoji otrok pojavil izraz, ki ga danes pozna skoraj vsak starš – helikoptersko starševstvo. Gre za slog starševanja, pri katerem starš nenehno lebdi nad otrokom, ga usmerja, odloča namesto njega in ga varuje pred vsakim možnim tveganjem. Namen je dober: starš želi otroku olajšati pot, ga ščititi pred neuspehom in mu zagotoviti srečno otroštvo. Vendar raziskave in praksa kažejo, da lahko prav takšna prekomerna vključenost povzroči nasprotni učinek – otroke, ki odrastejo v odrasle z več tesnobe, manjšo samostojnostjo in slabšimi veščinami spoprijemanja z izzivi.
Zakaj helikoptersko starševstvo ni koristno?
Ko starš otroku nenehno “pospravlja kamenje s poti”, otrok ne dobi priložnosti, da bi se učil iz lastnih izkušenj. Vsaka frustracija, vsak manjši neuspeh, vsak konflikt z vrstniki je priložnost za učenje. Brez teh izkušenj otrok ne razvije notranjih orodij, kot so potrpežljivost, vztrajnost, reševanje problemov in samozaupanje.
Namesto da bi otrok ob neuspehu odkril, da ga lahko premaga in gre naprej, dobi sporočilo: “Ne zmorem sam, potrebujem odraslega, da to uredi.” Tako se razvije prepričanje o lastni nemoči, kar v odraslosti povečuje tveganje za anksioznost in dvome vase.
Naša naloga staršev ni, da otrokom zagotovimo življenje brez izzivov, ampak da jih pripravimo na življenje, polno izzivov. Prava ljubezen se kaže v tem, da otrokom omogočimo varno spodletavanje in učenje iz lastnih izkušenj.
Raziskave kažejo, da otroci helikopterskih staršev pogosteje razvijejo:
- več tesnobe in nižjo samopodobo,
- težave pri sprejemanju odločitev,
- slabše socialne veščine,
- odvisnost od zunanje potrditve,
- občutek, da svet ni varen brez starševega nadzora.
Kako graditi odpornost pri otrocih?
Namesto da otrokom „odvzamemo“ vse ovire, jim lahko pomagamo razviti odpornost. Odpornost pomeni sposobnost, da kljub padcem in izzivom otrok zmore vstati, se učiti in iti naprej. To ne pomeni, da otroke prepuščamo samim sebi, ampak da jih spremljamo na zdrav, podporen način.
- Dovolite neuspehe: Otroci naj sami poskusijo in občutijo posledice svojih dejanj, seveda v varnem okviru.
- Spodbujajte samostojnost: Dajte jim priložnosti, da sami izbirajo in sprejemajo odločitve.
- Učite reševanja problemov: Namesto da ponudite takojšnjo rešitev, postavljajte vprašanja, ki spodbujajo razmišljanje.
- Modelirajte mirnost: Otroci se učijo iz opazovanja – če se vi soočate z izzivi mirno, se bodo tega učili tudi oni.
- Pokažite zaupanje: Naj vedo, da verjamete v njihove sposobnosti.
Starševska ljubezen se pogosto izrazi skozi željo, da bi otrokom olajšali pot. A paradoks je, da ravno skozi manjše ovire, neuspehe in izzive otroci gradijo notranjo moč. Namesto da jih pred vsem zaščitimo, jih lahko naučimo, kako se soočiti s svetom. Tako iz otrok ne nastanejo anksiozni odrasli, temveč samozavestni, prilagodljivi in odporni posamezniki.
