Triletna Nika je sedela na kavču s prekrižanimi rokami in jeznim obrazom. Njena mama je v naročju zibala novorojenčka, majhnega bratca Žana. “Ne maram ga!” je zavpila Nika in odtekla v sobo. Mama je bila zmedena – vedela je, da Nika ni zares mislila teh besed, a kako ji to razložiti? Kako ji povedati, da je to, kar občuti, povsem normalno in ima celo svoje ime?

Zakaj je pomembno poimenovati občutke

Predšolski otroci živijo v svetu velikih čustev, ki jih še ne znajo poimenovati. Ko doživijo ljubosumje, se lahko počutijo kot v viharju – v trebuhu imajo čuden občutek, srce jim razbija, včasih bi hoteli vpiti ali celo udariti. Vendar ne vedo, kaj se jim dogaja. Ta neznano jih lahko prestraši še bolj kot samo čustvo.

Ko otroku damo ime za njegovo občutenje, mu ponudimo nekaj neprecenljivega – razumevanje. “To, kar občutiš, se imenuje ljubosumje,” lahko zvenelo preprosto, a za otroka pomeni ogromno. Pomeni, da ni čuden, da ni sam, da je njegovo čustvo dovolj pomembno, da ima lastno ime.

Ljubosumje skozi otroške oči

Petletni Maj je prvič občutil ljubosumje, ko je njegov najboljši prijatelj v vrtcu začel igrati z drugim dečkom. Maja je oblil vročinski val, želel je prijatelja odriniti stran in zaklicati: “To je MOJ prijatelj!” A je vedel, da se tako ne sme obnašati. Zato je preprosto odšel v kot in se pretvarja, da ga ni bilo nič mar.

Ljubosumje pri otrocih je surova, nefiltrirana različica tega, kar občutimo odrasli. Otroci še niso razvili mehanizmov, s katerimi bi to čustvo prikrili ali potlačili. Ko so ljubosumni, to čutijo z vsem telesom. In pogosto ne vedo, kaj bi s tem občutkom storili.

Najti prave besede

Ko želimo otroku razložiti ljubosumje, moramo uporabiti njegov jezik – jezik zgodb, primerov in telesnih občutkov. Ne moremo mu preprosto reči: “Ljubosumje je čustvo nezadovoljstva, ko nekdo drug dobi nekaj, kar bi želeli mi.” To je preveč abstraktno.

Namesto tega lahko začnemo tako: “Ali se spomniš, ko je Lara v vrtcu dobila novo punčko in so vsi otroci hoteli z njo igrati? In ti si čutila, da bi tudi ti rada igrala s to punčko, ampak Lara je rekla ne? Kakšen občutek si takrat imela v trebuhu?”

Otrok bo mogoče odgovoril: “Slabo.” Ali pa: “Kot da bi hotela jokati.” Ali celo: “Bilo mi je vroče in jezna sem bila.”

“Prav to čustvo, ki si ga takrat občutila, se imenuje ljubosumje,” lahko nadaljujemo. “Ljubosumje pride, ko je nekaj ali nekdo, ki ga imamo radi, lahko igračko, prijatelja ali mami in očija, zelo pomemben za nas. In ko se nam zdi, da ga moramo deliti ali da ga lahko izgubimo, pride ta čuden občutek.”

Zgodba kot most

Zgodbe so najmoćnejše orodje za razlago čustev. Otroci se v zgodbah prepoznajo, ne da bi se počutili napadene ali obsojene. Lahko uporabimo zgodbo o živali, ki jim je blizu:

“Nekoč je živela lisička, ki je imela zelo rada svojo mami. Vsak dan sta se igrali, tekali po gozdu in jedli borovnice skupaj. Potem pa se je rodil lisičkin bratec. Mama je morala bratca nositi, ker je bil še majhen. Nosila ga je z zobmi, kakor lisice to počnejo. Lisička je gledala in čutila čuden občutek. Želela je, da bi mama samo njo nosila. Želela je, da bi samo z njo jedla borovnice. Ta občutek je bilo ljubosumje.”

Po zgodbi lahko otroka vprašamo: “Ali se ti zdi, da lisička ni bila slaba, ker je bila ljubosumna?” Večina otrok bo prikimala. “Prav imaš. Ljubosumje je čustvo, ki ga imamo vsi, tudi odrasli. Ni slabo ga občutiti. Slabo je, če zaradi tega prizadenemo nekoga drugega.”

Telesna izkušnja čustva

Predšolski otroci razmišljajo z vso svojo bitjo. Njihov um ni ločen od telesa. Ko razlagamo ljubosumje, je pomembno, da vključimo telesne občutke, ki spremljajo to čustvo.

“Ko je nekdo ljubosumen, lahko začuti različne stvari v telesu,” lahko razložimo. “Nekateri začutijo, da se jim stegne trebuh, kot da bi ga kdo stisnili. Drugi začutijo, da jim postane vroče. Tretji začutijo, da bi najraje kričali ali tekli vstran. Vsak začuti ljubosumje malo drugače.”

Nato lahko otroka vprašamo: “Kako pa ti občutiš ljubosumje v svojem telesu?” To vprašanje otroku pomaga povezati ime čustva z njegovo osebno izkušnjo. Ko lahko poimenuje svoj občutek, je prvi korak k temu, da se z njim nauči živeti, že narejen.

Zakaj ljubosumje pride

Štiriletni Tim je bil ljubosumen na svojega starejšega brata, ker je ta smel ostati pokonci dlje. “Zakaj on sme in jaz ne?” je jokal vsak večer. Mama mu je poskušala razložiti, da bo tudi on enkrat starejši, a Tim tega ni mogel razumeti. Zdaj je čutil ljubosumje, ki je bilo zanj boleče.

Otrokom lahko razložimo, da ljubosumje pride, ko imamo občutek, da nimamo nečesa, kar bi radi imeli, ali ko se bojimo, da bomo izgubili nekaj dragocenega. “Ljubosumje je kot stražar v našem srcu,” lahko rečemo. “Ta stražar pazi na stvari, ki so nam pomembne. Ko misli, da nam lahko nekdo vzame nekaj dragocenega, postane zelo glasen in začnemo čutiti ljubosumje.”

To ni slaba razlaga, ker otroku pokaže, da ljubosumje pravzaprav pride iz ljubezni. Ljubosumni smo na stvari, ki jih imamo radi. To otroku pomaga razumeti, da čustvo samo po sebi ni slabo – pomeni, da mu nekaj veliko pomeni.

Ko pride novi bratec ali sestrica

To je najpogostejši scenarij, kjer se otroci prvič resnično soočijo z ljubosumjem. Petletna Sara je ljubila biti center pozornosti. Ko se je rodila sestrica, ji je svet obrnil na glavo. Vsi obiskovalci so šli gledat dojenčka, mama je bila ves čas utrujena, očka je bil zaseden s previjanjem in zibanjem. Kje je bila v vsem tem Sara?

“Veš, Sara,” ji je rekla mama nekega dne, ko je Sara zavrnila sestrico pogledati, “mislim, da si ljubosumna. In to je v redu.”

Sara je pogledala mamo začudeno. Kako lahko je ljubosumje v redu?

“Ko se je rodila sestrica, se je veliko stvari spremenilo,” je nadaljevala mama. “Prej si imela mami in atija samo zase. Zdaj morava paziti tudi na sestrico. Mislim, da te je strah, da te nimava več tako radi. Ali je to res?”

Sara je počasi prikimala.

“Želim, da veš nekaj pomembnega,” je rekla mama in prijela Saro za roko. “Ljubezen ni kot piškotki, kjer če dam enega očiju in enega sestrici, zate ne ostane nič. Ljubezen je čudovita stvar – ko jo daješ, je je več, ne manj. Imam te ravno tako rada kot prej. Le da imam zdaj v srcu prostor tudi za sestrico.”

Praktični primeri in igranje vlog

Ko otrok razume, kaj je ljubosumje, lahko skupaj raziščete, kako se z njim spopasti. Ena najbolj učinkovitih metod je igranje vlog z igračami.

“Poglejva, kako se medvedek počuti, ko pride domov nova punčka,” lahko predlagamo. Nato z otrokom odigrajmo situacijo, kjer medvedek občuti ljubosumje, poimenujemo, kaj se dogaja, in skupaj poiščimo načine, kako se lahko medvedek počuti bolje.

Mogoče medvedek pove punčki, kako se počuti. Mogoče gre k mami medvedki in jo objame. Mogoče naredi risbo o tem, kako se počuti. Skozi igro otrok prakticira spretnosti za življenje.

Razlika med čustvom in dejanjem

To je najpomembnejša lekcija, ki jo lahko otrok odnese iz pogovora o ljubosumju: čustvo je v redu, dejanje pa ima posledice.

“Ljubosumje lahko občutimo vsi,” lahko razložimo. “Tudi mama in ati sva včasih ljubosumna. To je normalno. Ampak čeprav je ljubosumje normalno čustvo, moramo biti pazljivi, kaj naredimo, ko ga čutimo.”

Nato lahko naštejemo primere: “Ko si ljubosumna na bratca, ker se mama z njim igra, lahko čutiš, da bi ga rada odrinila. To čustvo je v redu. Ampak če ga res odrineš, ga lahko poškoduješ. Tega ne smeš storiti.”

“Namesto tega lahko narediš nekaj drugega,” nadaljujemo. “Lahko prideš do mame in rečeš: ‘Mama, tudi jaz bi se rada igrala s tabo.’ Lahko narišeš sliko o tem, kako se počutiš. Lahko zapoješ pesem ali tečeš po vrtu, dokler se ne počutiš bolje. Lahko objameš svojo najljubšo punčko.”

Ljubosumje na prijateljstvo

Šestletni Gal je bil zelo navezan na svojega najboljšega prijatelja iz vrtca, Anžeta. Kadar je Anže igral z drugimi otroki, je Gal začutil cmok v grlu. Hotel je biti edini Anžetov prijatelj.

Vzgojiteljica je opazila, kako Gal sedi sam in potrt gleda Anžeta, ki se smeje z drugim dečkom. Prisedla je k njemu.

“Gal, ali ti je všeč, ko se Anže igra z drugimi otroki?” je vprašala nežno.

Gal je odkimal.

“Misliš, da če se Anže igra z drugimi, potem ni več tvoj prijatelj?”

Gal je prikimal.

“To čustvo, ki ga imaš, ima ime. Imenuje se ljubosumje. Pride, ko se bojimo, da izgubimo nekoga, ki ga imamo radi. Ampak veš kaj? Anže je lahko prijatelj s tabo in hkrati tudi z drugimi otroki. Prijateljstvo je tako veliko, da je prostora za več ljudi.”

Starši kot zgled

Otroci se največ naučijo s tem, da opazujejo odrasle. Kako mi ravnamo z ljubosumjem? Ali priznamo, da ga občutimo, ali se pretvarjamo, da nas ni nič mar? Ali o njem govorimo ali ga potiskamo globoko v se?

Ko mama reče: “Veš, včasih tudi jaz občutim ljubosumje. Ko ati govori po telefonu z močo že uro, jaz pa čakam, da bi mi povedal, kako je bilo na delu, začutim ta čuden občutek v trebuhu. Takrat si rečem – to je ljubosumje, in normalno je, da ga občutim. Potem pa se spomnim, da lahko počakam, in da bo ati imel čas tudi zame.”

Ko otroci slišijo, da tudi odrasli občutijo ljubosumje in da imajo strategije, kako z njim ravnati, se počutijo manj same in dobijo model, ki mu lahko sledijo.

Knjige kot pomočniki

Ena najlepših stvari, ki jih lahko naredimo, je, da skupaj z otrokom prebiramo knjige o ljubosumju. Zgodbe o živalskih ali domišljijskih liki, ki se spopadajo z ljubosumjem, lahko otroku pomagajo razumeti, da ni sam in da je to čustvo del življenja.

Po branju lahko z otrokom spregovorimo: “Kaj misliš, zakaj je bil zajček ljubosumen?” “Kako misliš, da se je zajček počutil?” “Kaj je zajček naredil, da se je počutil bolje?” “Ali si se ti kdaj počutil tako kot zajček?”

Kaj storiti, ko pride ljubosumje

Skupaj z otrokom lahko ustvarimo “načrt za ljubosumje” – seznam stvari, ki jih lahko naredi, ko začuti to čustvo:

Lahko gre k odraslemu in pove, kako se počuti. Lahko nariše sliko svojega ljubosumja – kakšne barve je, kakšne oblike? Lahko gre na miren kotiček in diha globoko. Lahko objame najljubšo igračo. Lahko zapoje pesem. Lahko steče nekaj krogov okoli hiše. Lahko poišče mami ali atija in prosi za objem.

Ko ima otrok konkretne strategije, se ljubosumje ne zdi več tako strašno. Je nekaj, s čimer se lahko spopade.

Potrpežljivost in razumevanje

Pomembno je razumeti, da bo otrok potreboval čas, da se nauči prepoznati in poimenovati ljubosumje. In še več časa bo potreboval, da se nauči z njim zdravo ravnati. To je proces, ne enkratna lekcija.

Vsakič, ko otrok pokaže ljubosumje, je to priložnost, da z njim vnovič pregledamo, kaj se dogaja. “Vidim, da si jezna. Misliš, da si morda ljubosumna, ker je sestra dobila več sladkarij?” Ko otrok prikima, lahko nadaljujemo: “Ljubosumje je težko čustvo. Kaj bi ti pomagalo, da bi se počutila bolje?”

Ljubosumje kot učitelj

Čeprav je ljubosumje neprijetno čustvo, ima tudi svojo vrednost. Uči nas, kaj nam je pomembno. Uči nas empatije – ko razumemo svoje ljubosumje, lahko razumemo tudi ljubosumje drugih. Uči nas postavljati meje in izražati potrebe.

Ko otrok razume svoje ljubosumje, se uči pomembne življenjske lekcije: čustva so informacija, ne usoda. Lahko čutim nekaj močnega in hkrati izbiram, kako bom reagiral.

To so temelji čustvene inteligence, ki jih bomo rabili vse življenje. In vse se začne z majhnim otrokom, ki se uči, da je tisti čuden občutek v trebuhu, ki ga ima, ko mama ziba novega bratca, nekaj popolnoma normalnega – nekaj, kar ima celo svoje ime.

Vsebine na tem blogu so namenjene informiranju in ozaveščanju, ne pa nadomestilu strokovne pomoči. Če čutite, da bi vam koristil pogovor s psihologom ali psihoterapevtom – naj gre za izzive v družinskih odnosih, osebno stisko ali potrebo po razumevanju lastnih vzorcev – smo vam na voljo. Kontaktirajte nas na info@prinstitut.com ali 040 806 528.