Intervju s sodelavko psihoterapevtko mag. Majo Maraž: “Otroke je treba spodbujati k odgovornosti in samostojnosti”
Psihoterapevtka mag. Maja Maraž opozarja, da starši iz najboljših namenov pogosto škodijo razvoju svojih otrok, ko namesto njih opravljajo naloge, ki bi jih otroci že zmogeli sami. Spodbujanje odgovornosti in samostojnosti že od zgodnjega otroštva je ključno za gradnjo zdrave samozavesti in pripravo otrok na izzive odraslega življenja.
8. septembra 2025
Deli članek

Današnji tempo življenja, družbeni pritiski in strah pred nevarnostmi sodobnega sveta pogosto postavlja starše pred dilemo: kako najti ravnotežje med skrbjo za otroka in spodbujanjem njegove samostojnosti? O tem, zakaj je pomembno, da otrokom že zgodaj zaupamo odgovornosti, kako to vpliva na njihov zdrav razvoj in katere so najpogostejše pasti, v katere padajo tudi najbolj predani starši, smo se pogovarjali s sodelavko mag. Majo Maraž.

“Starši prihajajo k nam, ker njihov najstnik ne zna prevzeti odgovornosti, ne zmore se organizirati za šolo ali ima težave s samozavestjo. Ko pa se poglobimo v družinsko dinamiko, pogosto odkrijemo, da je otrok odraščal v okolju, kjer so mu stvari opravljali namesto njega,” pojasnjuje na začetku našega pogovora.

V svojem delu opažate, da imajo starši danes drugačne izzive pri vzgoji otrok kot generacije pred nami. Zakaj je po vašem mnenju spodbujanje samostojnosti in odgovornosti pri otrocih danes bolj pomembno kot kadarkoli prej?

Samostojnost je temelj zdravega psihičnega razvoja otroka. Ko otroku omogočimo, da se spoprime z izzivi, primerni njegovi starosti, mu pravzaprav omogočamo, da gradi zdravo samopodobo in samozavest. Vsak uspešno rešen problem, vsaka majhna odgovornost, ki jo prevzame, ga uči, da je sposoben in da lahko vpliva na svoj svet.

Kako zgodaj naj starši začnemo s spodbujanjem odgovornosti?

Že pri najmlajših otrocih lahko začnemo z majhnimi nalogami. Dveletnik lahko počisti svojo igrače, triletnik lahko pomaga pri pripravi mize. Pomembno je, da so naloge primerne starosti in da niso preobsežne. Gre za postopno gradnjo občutka kompetentnosti.

Kaj se dogaja, ko starši preveč “varujejo” svoje otroke?

Tu se srečujemo s paradoksom, ki ga v svojem delu pogosto opazim. Ko starši iz ljubezni in želje po zaščiti opravljajo naloge namesto otroka, mu pravzaprav jemljejo priložnosti za rast.

Kot rada rečem: “Ko delamo stvari namesto otroka, mu krademo dragocene trenutke učenja in gradnje samozavesti, medtem ko gradimo predvsem svojo potrebo po občutku koristnosti.”

To je močna misel. Lahko to podrobneje razložite?

Seveda. Pogosto starši ne zavedamo, da naša čezmerna pomoč zadovoljuje naše lastne psihološke potrebe – potrebo po tem, da se počutimo koristne, potrebne, dobre starše. Vendar pa s tem otroku sporočamo, da ni dovolj sposoben, da bi nekaj naredil sam. To dolgoročno škoduje njegovi samozavesti in mu jemlje priložnosti, da se nauči prebijati skozi življenjske izzive.

Kakšne so najpogostejše napake, ki jih starši delamo?

Najpogosteje opazim, da starši prevzemamo odgovornosti, ki bi jih otrok že lahko nosil sam. Na primer, da mu vsak dan pripravimo nahrbtnik za šolo, čeprav je že dovolj star, da bi to počel sam. Ali pa da rešujemo vse njegove konflikte z vrstniki, namesto da ga naučimo osnovnih socialnih veščin.

Kako najti pravo mero med podporo in samostojnostjo?

Ključ je v tem, da ponudimo podporo, ne pa rešitev. Namesto da naredimo nalogo namesto otroka, ga vprašamo: “Kako misliš, da bi to lahko rešil?” Ali pa: “Kaj bi potreboval, da bi to zmogel sam?” Tako ga vodimo k razmisleku, a mu pustimo, da sam najde pot.

Kaj pa strahovi staršev? “Kaj če se mu ne bo izšlo?”

To je povsem naraven strah, a moramo razumeti, da so “napake” del učnega procesa. Otrok, ki nikoli ne doživi neuspeha v varnem okolju doma, bo težje prenašal izzive v odraslem življenju. Naša vloga ni, da preprečimo vsak neuspeh, ampak da smo ob otroku, ko se dogaja, in mu pomagamo razumeti ter se učiti iz izkušenj.

Kakšne so dolgoročne koristi takega pristopa?

Otroci, ki odrastejo z zdravo mero odgovornosti, postanejo odrasli z boljšo samoregulacijo, večjo odpornostjo na stres in močnejšim občutkom lastne vrednosti. Znajo sprejemati odločitve, prevzemati posledice svojih dejanj in se prilagajati spremembam. To so ključne veščine za uspešno življenje.

Kakšno usmeritev bi dali staršem za začetek?

Začnite z majhnimi koraki. Izberite eno področje, kjer lahko otrok prevzame več odgovornosti – lahko je to skrb za svoje igrače, pomoč pri gospodinjskih opravilih, oblačenje ali pripravljanje šolskih potrebščin. Bodite potrpežljivi in pustite, da se otrok uči. Pomagate lahko z vodenjem, ne pa z opravljanjem nalog namesto njega.

Na koncu – kaj je najpomembnejše sporočilo za starše?

Najpomembnejše je, da razumemo: naša naloga ni, da otrokom olajšamo življenje tako, da ga živimo namesto njih. Naša naloga je, da jih pripravimo na samostojno življenje. In to lahko naredimo le tako, da jim že v otroštvu zaupamo primerne odgovornosti in jim omogočimo, da rastejo skozi lastne izkušnje – tako prijetne kot neprijetne.