ARHIV PRISPEVKOV
Kako preseči občutje brezupnosti
V zadnjem času smo bombardirani s slabimi novicami. Nasilje, umori, brezsmiselni napadi, širjenje virusa, smrtne žrtve… zdi se, da je zrak na sičen z negotovostjo, strahom in nezaupanjem. Občutki niso enostavni in za veliko ljudi pretežki. Poleg splošnega negativnega stanja sveta pa se vsak sooča tudi z osebnimi stiskami. Izgube služb, negotova prihodnost, stres učenja otrok, izoliranost od bližnjih in v najtežjih primerih izguba le teh, lahko hitro privedejo v občutje brezupnosti. Velikemu številu ljudi se je življenje popolnoma obrnilo na glavo. Sanje, začrtane poti, načrti, so se nenadno spremenili. Se je sploh še smiselno boriti?
RZ: Prišla sem do točke, ko nisem mogla več
Postajala sem jezna, besna, sovražna, zadirčna, tesnobna. Vsaka dodatna stvar je v meni zbudila močen občutek utesnjenosti. Preprosto ni šlo več nikamor.
Osamljenost: vzroki, vrste in kako se ji izogniti
Včasih se vsi počutimo osamljene, ta občutek pa je še posebej izrazit v trenutni situaciji koronavirusa zaradi s tem povezane socialne izoliranosti. Občutek osamljenosti je edinstven pri vsakem posamezniku – nekdo je lahko popolnoma zadovoljen, če živi nekoliko odmaknjeno od drugih ljudi in z njimi nima veliko stikov, medtem ko se drugi ob tem počutijo zelo osamljeno. Ker osamljenost nima le enega možnega vzroka, se lahko preprečevanje in zdravljenje tega potencialno škodljivega duševnega stanja, močno razlikuje od posameznika do posameznika. Pogosta definicija osamljenosti je, da je to občutek, ki ga posameznik dobi, ko njegova potreba po vzpostavljanju socialnih stikov in odnosov ni izpolnjena. Pomembno pa si je zapomniti, da občutka osamljenosti ne enačimo s samoto(“biti sam“).
RZ: Posvojena sem
Ko sem izoblikovala sebe sem se odločila, da poiščem odgovore na vsak moj “Zakaj?”, ki so se mi postavljali leta in leta. Odločila sem se, da poiščem svojo biološko mamo. Čustven vrtiljak, katerega cilj je, da dobiš svoj zaključek. Ampak o tem kdaj drugič.
Moč ranljivosti v odnosih
Ljudje smo odnosna bitja. Ne glede na našo ekstrovertirano ali introvertirano naravo za preživetje potrebujemo odnose, saj nas učijo kako ljubiti in kako sprejeti ljubezen, kdo smo in kdo si želimo postati. Ta globoka in najbolj prvinska potreba pa tudi dopušča, da smo v zameno za ohranjanje nam pomembnih odnosov lahko pripravljeni sprejemati velike, včasih nerazumljive kompromise.
Kako se spoprijemati s stresom?
Stres je sestavni del našega življenja, saj nas spremlja od rojstva do smrti. Stresna reakcija se sproži nezavedno in je odgovor na situacije, dogodke ali ljudi, ki jih doživljamo kot ogrožajoče, pri čemer se lahko sproži zaradi resničnih groženj (npr. kamenje, ki se odkruši in pade pred nas, bolezen) ali pa zaradi namišljenih situacij oz. skrbi, ki si jih povzročamo sami (npr. strah zaradi prihodnosti, skrb za otroke, premlevanje preteklih stresnih dogodkov). Pojavljanje stresne reakcije v obeh primerih lahko pojasnimo s tem, da naše telo ne loči med namišljenimi in realno ogrožajočimi situacijami/skrbmi. Ko takšna situacija mine, se sproži sprostitvena reakcija. V primerih, ko gre za dlje trajajoče namišljene ali realne ogrožajoče situacije, pa stresna reakcija ne mine in se pojavijo znaki negativnega stresa, ki lahko vodi v različne težave in bolezni, med drugim tudi v izgorelost in depresijo.
Čustvo strahu in njegov pomen
Strah je čustvo, ki opozori na zaznano nevarnost. Zaznana nevarnost je lahko zunanja, lahko je realna, lahko pa tudi namišljena. Kljub pomembni prilagoditveni funkciji, ki jo ima čustvo strahu, je to neprijetno čustvo, ki ga doživljamo kot bolečega in negativnega. Podobno kot jeza ima tudi strah funkcijo samozaščite. Človeka je lahko strah neposredne fizične nevarnosti, ki mu grozi, lahko ga je strah katastrofalnih pričakovanj v zvezi s svojo prihodnostjo ali prihodnostjo drugih, lahko ga je strah pred prihodnjimi neuspehi, izgubami pa tudi uspehi. Na več stvari je posameznik navezan, več razlogov za strah ima. Čeprav je čustvo strahu lahko zelo neprijeten, je bolje, da si ga dovolimo občutiti, kot da ga potlačimo. Poleg tega, da nas omejuje pri odločitvah, lahko potlačeno strah vodi do depresije, jeze in zatiranja drugih čustev.
RZ: Moja zgodba o splavu, neplodnosti in zanositvi (3.del)
In potem je sledilo čakanje .. in čakanje .. In čakanje .. menstruacije pa od nikoder, test...
RZ: Moja zgodba o splavu, neplodnosti in zanositvi (2.del)
Namestili so me v sobo, kjer sem morala počakati in se pripraviti na operacijo. Ves čas sem...
RZ: Moja zgodba o splavu, neplodnosti in zanositvi (1.del)
Ko se odločiš, da je čas za otroka prenehaš s kontracepcijo in akcija, čez 9 mesecev se bomo že...
Poporodna depresija
Vsako rojstvo je pravi mali čudež narave. Hkrati je to poseben čas tudi zaradi številnih sprememb, ki nastanejo. Ženska se po porodu srečuje s telesnimi in psihičnimi spremembami, spremeni se način življenja, medosebni odnosi, lahko tudi socialno in finančno stanje. Že med nosečnostjo in v prvih mesecih po porodu so spremembe in nihanje razpoloženja pri ženskah zelo pogoste. Od kratkih, blažjih poporodnih otožnosti do tesnobe, globlje depresivnosti in do prave poporodne psihoze. Težave se lahko pokažejo kmalu in pa vse do enega leta po porodu, najpogosteje v prvih štirih tednih. Poporodna depresija je resna duševna motnja, pojavi se lahko v prvih mesecih po rojstvu prvega ali katerega koli naslednjega otroka, po splavu ali po rojstvu mrtvega otroka. Depresija je po rojstvu zaradi velike spremembe v načinu življenja in medosebnih odnosih mogoča tudi pri očetih.
RZ: Azimut
Spet ne veš, in spet vem še zate. Spet sediš v avtu sam in jaz mislim nate. Čakam en...
Ostanite v stiku z nami
S prijavo na psihološke e-novice se boste pridružili vsem, ki že prejemajo novosti povezane z našimi programi, skupinami in izobraževanji. Prav tako pa bomo poskrbeli, da pridejo vse vsebine iz našega bloga v vaš e-poštni nabiralnik.