Zaljubljeni možgani

Eva Krebl
15 marca, 2022

Včasih res ne maram svojih možganov. Sprašujem se, zakaj jih samo za trenutek ne morem ustaviti. Zmeraj nekaj analizirajo, se sprašujejo, premlevajo, se utapljajo v mislih, predvsem tistih, ki bi jih rada takoj izbrisala. Ampak so moji možgani in jih imam rada, ker brez njih ne bi občutila vsega lepega, kar mi prinaša življenje. Brez možganov se ne bi zaljubljali in ne bi znali ljubiti. 

Ljubezen občutimo v koži, trebuhu in v srcu. Nova znanost pa pravi, da resnično jedro ljubezni predstavljajo možgani. Možgani so ključni za proces ljubečega plesanja z drugim. So globoko socialni organ, usmerjen v ustvarjanje in upravljanje povezav z drugimi. Naši možgani si aktivno prizadevajo, da bi nas privezali na ljubljene osebe. Psiholog Dan Stern pravi, da so možgani celo tako povezovalni, da je naš živčni sistem dejansko grajen tako, da ga zaobjame živčni sistem drugih in tako lahko druge izkušamo kakor v njihovi lastni koži.

Skrita sestavina ljubezenskega napoja je oksitocin. To je nevrotransmiter, ki se sporazumeva z možgani in živčnim sistemom, hkrati pa je tudi hormon, ki sodeluje tudi s sistemi organov. Znanstveniki oksitocinu pravijo ”hormon crkljanja”. Oba spola imata v možganih oksitocinske receptorje, vendar so ravni oksitocina pri ženskah višje. Moški pa imajo višje ravni sorodnega nevrotrasmiterja, ki ga imenujemo vazopresin, ki pa ima enak učinek kot oksitocin, le da stimulira tudi agresivno vedenje, ki je ključno za varovanje ljubljene osebe in družine. Oksitocin se sprošča pri dojenju, med orgazmom, kadar smo v bližini tistih, ki jih ljubimo. Zanimivo pa je, da že tudi samo razmišljanje o ljubljeni osebi sproži naval tega hormona. 

Prav tako raznolike študije kažejo na to, da oksitocin vpliva na sproščanje dopamina, nevrotransmiterja, ki nam daje občutek evforije in vznesenosti in še bolj podpira navezanost med partnerjema. Ker dopamin aktivira enako živčno omrežje kakor kokain in heroin, so nekateri znanstveniki postavili hipoteze, da lahko na ljubezen gledamo kot odvisnost. Ko se zaljubimo, se v nas pojavi ”lakota” po stiku z ljubljeno osebo in če ta lahkota ni potešena, se pojavi stiska. 

Za odnos imajo ključni pomen tudi zrcali nevroni. Omogočajo nam, da se postavimo v notranjost telesa drugega, da dobesedno občutimo kar občuti ta oseba. To je pomembna zmožnost za ljubezenske odnose, kjer je občutljivo odzivanje na partnerjeve potrebe ena izmed ključnih potreb. Ko vidimo kako se naši ljubljeni osebi nasmeji srce ali pa ko vidimo kako se oči napolnijo s solzami, naši možgani to posnemajo pri nas. Lahko bi rekli, da si nadenemo njihovo občutje. To nam neprecenljivo pomaga, da se uglasimo s partnerjem in da zgradimo zaupanje, varnost in intimo – pravo vezo ljubezni. V ljubezenskih razmerjih so zrcalni nevroni pot do tega, da samodejno vemo, kaj bo storila ljubljena oseba.

 

Vsebina prispevka je povzeta po knjigi dr. Sue Johnson ”Love Sense”.

Eva Krebl

Eva je študentka Biopsihologije. V njeni glavi se vsakodnevno rodi toliko misli, da mora nujno vzeti svinčnik, list in spiti požirek dobrega črnega čaja ter vse to spraviti na papir. Takrat se zanjo ustavi čas. Zato je čisto na mestu, da je vodja našega projekta “Resnične zgodbe” in, da sodeluje pri pripravi prispevkov za blog v sklopu uredništva. Najbolj jo zanima področje klinične psihologije in nevroznanosti. V prostem času pa si rada vzame trenutek za ljudi, dobro knjigo, sprehod v naravi in poslušanje ptičjega petja.

Morda vas bo zanimalo tudi: 

Posttravmatska rast

Posttravmatska rast

Ljubezen občutimo v koži, trebuhu in v srcu. Nova znanost pa pravi, da resnično jedro ljubezni predstavljajo možgani. Možgani so ključni za proces ljubečega plesanja z drugim.