Namesto tega, da bi otroke utišali, jim moramo pomagati razumeti in obvladovati svoja čustva na zdrav in spoštljiv način. To jim bo pomagalo razviti samozavest, čustveno inteligenco in sposobnost za zdrav, odprt in spoštljiv odnos do drugih. Otroci so po naravi zelo izraziti in glasni – svoje občutke, potrebe in želje pogosto delijo na glas. Za mnoge starše je lahko to izziv, saj glasno izražanje čustev (še posebej, ko se pojavijo jeza, frustracija ali vznemirjenje) pogosto pomeni nerazumevanje ali pa preprosto neprijetnost. Vendar pa ima glasno izražanje pomembno vlogo v otrokovem razvoju, tako na čustvenem kot na socialnem področju. V tem članku bomo raziskali, zakaj je pomembno, da otroci ostanejo glasni in kaj se zgodi, če jih poskušamo utišati.

1. Glasnost kot del otrokovega izražanja čustev

Za otroka glasnost ni zgolj vedenje, temveč način izražanja svojih čustev in potreb. Otroci še niso razvili vseh potrebnih veščin za obvladovanje svojih občutkov na subtilen način, zato pogosto uporabijo glasno izražanje, da se spopadejo z jezo, veseljimi trenutki ali negotovostjo.

Ko otrok postane glasen, to običajno pomeni, da želi nekaj izraziti – bodisi se želi igrati, bodisi izraža nezadovoljstvo, bodisi išče pozornost ali podporo. Glasnost je pri tem le zunanja manifestacija notranjega stanja, ki zahteva pozornost in odziv.

2. Pomembnost izražanja čustev

V otroštvu je izražanje čustev ključno za psihološki razvoj. Otroci še vedno raziskujejo in razumejo, kako se počutijo v različnih situacijah. Če jim preprečimo, da bi izrazili svoja čustva, ali jih prehitro utišamo, jim onemogočimo pomemben del njihovega čustvenega razvoja.

• Razumevanje lastnih čustev: Otroci, ki imajo možnost, da glasno izrazijo svoje občutke, lažje prepoznajo in razumejo svoja čustva. Če se nenehno trudimo utišati njihov izraz, jim vzamemo priložnost za spoznavanje in obvladovanje čustvenih odzivov.
• Razvijanje čustvene inteligence: Glasno izražanje čustev omogoča otrokom, da se naučijo obvladovanja in razumevanja teh občutkov. Ko otroku dovolite, da izrazi svoja čustva, ga spodbudite, da razvija čustveno inteligenco – sposobnost prepoznavanja, razumevanja in uravnavanja svojih čustev, kar je ključnega pomena za socialni in čustveni razvoj.

3. Kaj se zgodi, ko poskušamo utišati otroke?

Ko starši ali skrbniki otroka poskušajo utišati – bodisi z natančnimi besedami (“Ne kriči!”) bodisi z kaznovanjem ali grožnjami – ne le, da otrok nima možnosti za izražanje svojih potrebščin in občutkov, temveč se lahko zgodi tudi nekaj psihološko škodljivih učinkov:

• Zatiranje čustev: Če otroku preprečimo, da bi bil glasen, mu v bistvu sporočamo, da njegovi občutki niso pomembni ali niso sprejemljivi. To lahko povzroči, da začne zatirati svoje občutke, kar lahko vodi v težave pri obvladovanju stresa, anksioznosti in depresije v kasnejših letih.
• Pomanjkanje samozavesti: Ko otrok ni slišan, se lahko začne počutiti manjvredno. Če mu sporočamo, da ni pomembno, da izrazi svoja čustva, to vpliva na njegov občutek lastne vrednosti. Otroci potrebujejo potrditev, da so njihove izkušnje in čustva sprejeta in pomembna.
• Težave pri socializaciji: Otroci se učijo, kako komunicirati in sodelovati z drugimi skozi izkušnje v svojem okolju. Če jim preprečimo, da bi izrazili svoja čustva, jih lahko učimo, da je komuniciranje z drugimi nekaj, česar je treba biti previden, in da morajo svoje občutke prikriti. To lahko privede do težav pri navezovanju prijateljstev ali obvladovanju konfliktov v prihodnosti.
• Slaba čustvena regulacija: Zatem ko so otroci prikrajšani za možnosti, da bi izrazili svoja čustva, se lahko začnejo težje spoprijemati s stresom. Brez ustreznega kanala za sproščanje napetosti, kot je glasno izražanje, so otroci bolj nagnjeni k impulzivnim reakcijam in čustvenim izbruhom, saj ne znajo obvladovati svojih občutkov na konstruktiven način.

4. Pomembnost ravnotežja: kako podpreti otroka pri izražanju čustev

Seveda pa je pomembno, da se starši naučimo, kako otroku pomagati izražati svoja čustva na zdrav način, ne da bi se zlili v kaos ali nered. Otroci potrebujejo usmerjanje, da se naučijo, kako se soočiti z negativnimi čustvi na način, ki ne škoduje drugim, vendar pa morajo biti še vedno sposobni svobodno izražati svoje občutke.

• Spodbujanje komunikacije: Namesto da otroka utišamo, mu lahko pomagamo poiskati besede za to, kar čuti. Povedati jim lahko, da je v redu biti jezen, žalosten ali vznemirjen, vendar jim tudi pomagati razumeti, kako te občutke izražati na način, ki ni škodljiv za druge.
• Postavitev meja in razumevanje: Otroku je treba pokazati, da so čustva sprejemljiva, vendar so določena vedenja (kot so kričanje ali udarjanje) nesprejemljiva. Pomembno je, da jim omogočimo, da se izrazijo, hkrati pa jim damo smernice o tem, kako to storiti na spoštljiv način.
• Izražanje lastnih čustev: Starši lahko otrokom pomagamo, da se naučijo, kako izražati svoja čustva na zdrav način, tako da jim pokažemo, kako to počnemo sami. Če smo mi odprti in iskreni glede svojih občutkov, otroci vidijo, da je to sprejemljivo in da je izražanje čustev ključnega pomena za duševno zdravje.