Trije temeljni vidiki čustvene izkušnje

Maja Maraž
09 aprila, 2020

Čustva igrajo pomembno vlogo pri vsakodnevnem razmišljanju in obnašanju. Vključena so v čisto vse vidike življenja, od temeljnega izogibanja nevarnosti, do najbolj kompleksnih mehanizmov, ki se izražajo v odnosih. V svojem bistvu predstavljajo stanje pripravljenosti na akcijo, za gibanje, ki nas razpoloži, da se v svojem okolju vedemo na določen način. Primarna čustva lahko prepoznamo pri dojenčkih že zelo zgodaj . Mednje uvrščamo veselje, žalost, jezo, strah, gnus, presenečenje in obžalovanje. Doživljajo in izražajo se različno glede na okoliščine in druge osebe. Primarno so nezaveden mentalni proces.

Da bi lažje razumeli, kaj so čustva, je smiselno osredotočiti se na tri ključne vidike čustvenega doživljanja, znane kot subjektivna izkušnja, fiziološki in vedenjski odziv.

Subjektivna izkušnja

Raziskave kažejo, da obstajajo številna osnovna univerzalna čustva, ki jih doživljajo ljudje po vsem svetu, ne glede na ozadje ali kulturo iz katere izhajajo. Doživljanje čustev je hkrati lahko zelo subjektivno,  čeprav obstajajo široke opredelitve čustev, kot so jeza, žalost, veselje.  Posameznikova izkušnja teh čustev vsebuje bistveno več nians (jakost čustva, trajanje čustva, idr.). Za primer vzemimo čustvo jeze:

Je vaša jeza vedno enaka? Se spreminja glede na osebe, okoliščine?

Kako se spreminja jakost jeze? Kdaj ostane pri občutku sitnosti in kdaj preide v bes?

Poleg doživljanja posameznega čustva, lahko ob različnih dogodkih govorimo o istočasnem doživljanju več čustev. Prihod otroka lahko zaznamujejo zelo raznolika čustva, od veselja do tesnobe. Podobno je z novo zaposlitvijo, kjer pride v ospredje navdušenje, a hkrati živčnost, strah. Vsako doživljanje je pogojeno tudi s preteklimi izkušnjami.

Fiziološki odziv

Prav vsako čustvo je na telesni ravni izraženo preko določenega fiziološkega odziva. Med bolj prepoznavne telesne odzive sodita vsekakor bolečina v želodcu in stiskanje v prsih, ki sta lahko povezani s tesnobo, ali tudi znojenje dlani in povišan srčni utrip, povezana s strahom. Ko telo zazna grožnjo (lahko je ta v fizični ali čustveni obliki), se tako v zdravem telesu pričakovano sprožijo številni fiziološki odzivi. Kakšni bodo ti odzivi, pa je odvisno tudi od oblike navezanosti, ki jo je oseba oblikovala v otroštvu, predvsem v prvem letu življenja. 

V pogojih čustvene naklonjenosti in varnosti, se otrok naravno naveže na starše. Ti so nanj čustveno uglašeni, spremljajo njegovo dihanje, smeh, spanje, hranjenje in odzivanje. Starši, ki prepoznajo fiziološka in čustvena stanja, oziroma potrebe otroka ter se nanje odzivajo, oblikujejo varen odnos navezanosti. Varno navezana oseba je s pomočjo staršev oblikovala uspešnejše strategije za obvladovanje stiske, zato posledično tudi v stresnih okoliščinah doživlja nižjo intenziteto fizioloških odzivov, prav tako pa so ti zanjo bolj obvladljivi. Raziskave kažejo tudi, da veliko hitreje občuti pozitivna čustva in umirjenost po stresnem dogodku.

Vedenjski odziv

Raziskave kažejo, da ljudje vlagajo veliko časa v razumevanje čustvenih izrazov drugih oseb. Sposobnost natančnega razumevanja teh izrazov je vezana na čustveno inteligentnost posameznika, torej sposobnost prepoznavanja lastnih in čustev in čustev drugega. Čustva se v največji meri  prepoznava ravno preko vedenja, zato je sposobnost jasnega izražanja čustvenih stanj, bistvena sposobnost človeškega iskanja stika z drugimi ter iskanja uglašenosti. Sposobnost pravilnega prepoznavanja in razumevanja čustev drugih, ima pomembno vlogo v posameznikovih socialnih odnosih.

Tako negativni kot tudi pozitivni čustveni vzorci se medgeneracijsko prenašajo. V nekaterih družinah se čustveno izražanje spodbuja, v drugih ne. Čustvo, ki ni spodbujeno je zatrto. V družini, v kateri je zatrto čustvo žalosti, ni dovoljeno to čustvo občutiti (biti žalosten), niti ga izražati (jok). Ta dinamika pozneje v odraslosti določa tudi možnost dostopa do čustev.  Zaradi tega »dovoljenja« za izražanje čustev, se osebe tudi razlikujejo v vedenjskem vidiku čustvovanja. V podobnih okoliščinah se nekateri lahko zato zelo burno odzovejo, medtem, ko so drugi popolnoma neizrazni.

Maja Maraž

Maja je psihologinja, sistemsko relacijska psihoterapevtka, učiteljica čuječnosti ter Gottman partnerska psihoterapevtka v izobraževanju. Je vodja našega inštituta, predavateljica, vodja naših izobraževanj ter avtorica številnih strokovnih prispevkov. Že več kot deset let raziskuje področje relacijske travme in temelj sreče v življenju. Svojo srečo najde predvsem v jadranju z družino, ob branju knjige in toplem čaju ter v družbi prijateljev ob dobri hrani.

Morda vas bo zanimalo tudi: 

Kako preseči občutje brezupnosti

Kako preseči občutje brezupnosti

Izgube služb, negotova prihodnost, stres učenja otrok, izoliranost od bližnjih in v najtežjih primerih izguba le teh, lahko hitro privedejo v občutje brezupnosti.

Potlačena čustva

Potlačena čustva

Vse naše življenje oblikujejo čustva. Nekatera prepoznamo, jih sprejmemo, izrazimo in predelamo....