Subtilni povzročitelji travme

Maja Maraž
09 marca, 2020

 

Ob omembi besede travma najpogosteje pomislimo na enkratni, velik, dramatičen dogodek, ki je osebo močno zaznamoval, kot recimo nenadna smrt ljubljene osebe, prometna nesreča, bolezen, zloraba, predvsem če nepredelani, t.i. dogodki pomembno vplivajo na posameznikovo psihofizično stanje in pustijo vidne posledice. Kako si pa razložimo, ko do sorodnih posledic, simptomov (težavna čustvena dinamika, tesnoba, depresija, odvisnost, vključenost v toksične partnerske odnose) prihaja pri osebah, ki takih dogodkov niso doživele?

Skozi nevroznanost se odpirajo nova vrata v razumevanje travme in travmatičnih izkušenj. Razumemo, da obstajajo manj dramatična, a nič manj moteča stanja, ki povzročajo travmo in pozneje v življenju travmatične odzive. Včasih so ti odzivi očitni, kot recimo sprožilci PTSM (post-travmatske stresne motnje), pogosto pa so zelo subtilni, kot vzorci v odnosih in čustvena pričakovanja, ki se na prvi pogled zdijo del osebnosti.

Odnosna travma

 

Razumeti, da lahko določena čustvena dinamika, vzorci v odnosih povzročijo travmo pri osebi ni lahko. Na to pogosto nihče ne pomisli, vendar je temu tako, saj travma izvira iz posameznikove izkušnje v situaciji ali vrsti dogodkov, ki so nepredvidljivi in predstavljajo veliko grožnjo posameznikovemu fizičnemu, čustvenemu ali duhovnemu življenju. Travma je posledica dogodkov, ki:

Intenziteto dogodka določa namreč subjektivno doživljanje posameznika, torej njegova subjektivna čustvena izkušnja. Bolj kot se oseba počuti prestrašena in nemočna, večja je verjetnost, da pride do travmatizacije.

Zanikanje resnice in čustvena odsotnost

Prvi primer takega dogodka so dogodki, pri katerih je bila v otroštvu zanikana naša resnica in pristna narava. Starši so naše zrcalo. Če z nami ravnajo slabo, kot otroci verjamemo, da si to zaslužimo. Če si to zaslužimo pomeni, da smo slabe osebe. Ta dinamika se aplicira tudi na druge podobne vidike. Če starši zanikajo našo resnico, jim verjamemo in nehamo verjeti sebi. Takrat izgubimo povezanost s seboj. Poglejmo primer pri katerem starš zanika otrokovo resnico.

Otrok ima očeta alkoholika, pitju katerega je večkrat priča.

Otrok se s svojo resnico (oče zelo veliko popiva) obrne k mami (z željo po potrditvi te resnice).

Mama (sama v zanikanju) pove otroku, da se oče preprosto ne počuti dobro (zanika otrokovo resnico).

Otrok posledično neha verjeti in zaupati svojim zaznavam. V odraslosti teži k odnosom, ki so zrcalo najzgodnejših izkušenj in izbira partnerje ter vstopa v situacije pri katerih je njegova realnost ponovno zanikana.

Drugi primer takega dogodka so dogodki, pri katerih so nas v otroštvu pustili, da se soočamo s čustvi brez, da bi nam bilo nudeno spremljanje in podpora pri njihovem procesiranju. Otrok se v stresni situaciji ponavadi najprej obrne k staršema in če ob njima namesto umirjenosti doživi še večji nemir, potem lahko izkusi pravo alarmno reakcijo, ki lahko povzroči že zelo zgodnje simptome PTSM (posttravmatske stresne motnje). Otrok, ki že v najzgodnejši dobi doživlja travmo se ne zmore varno navezati in nič presenetljivega ni, da je posledica te nezmožnosti, da otrok ne more več zaupati. V odraslosti se posledice tovrstne zanemarjenosti izražajo preko čustvene in socialne prikrajšanosti, kot na primer: razviti obrambni mehanizmi, nezmožnost sprejemanja pohval, izkrivljena zaznava realnosti in hipersenzitivnost na kritike. 


Maja Maraž

Maja je psihologinja, sistemsko relacijska psihoterapevtka, učiteljica čuječnosti ter Gottman partnerska psihoterapevtka v izobraževanju. Je vodja našega inštituta, predavateljica, vodja naših izobraževanj ter avtorica številnih strokovnih prispevkov. Že več kot deset let raziskuje področje relacijske travme in temelj sreče v življenju. Svojo srečo najde predvsem v jadranju z družino, ob branju knjige in toplem čaju ter v družbi prijateljev ob dobri hrani.

Morda vas bo zanimalo tudi: 

Kako preseči občutje brezupnosti

Kako preseči občutje brezupnosti

Izgube služb, negotova prihodnost, stres učenja otrok, izoliranost od bližnjih in v najtežjih primerih izguba le teh, lahko hitro privedejo v občutje brezupnosti.

Potlačena čustva

Potlačena čustva

Vse naše življenje oblikujejo čustva. Nekatera prepoznamo, jih sprejmemo, izrazimo in predelamo....