Že slišano, verjetno? Če se niste že sami zalotili pri izgovorjavi takih in podobnih besed, pa jih vsekakor slišite v komunikaciji med starši in otroki v garderobah vrtcev, na igriščih, v restavracijah ipd. 

Nezavedno (in tudi zavestno) jih uporabljamo iz različnih razlogov. Verjetno velikokrat pomagajo, saj se s sklepanjem, da otrok ne mara marelic, izognemo otrokovi nejevolji, ko že osmič dobi marelico na krožnik in jo ponovno odkloni z burnim izražanjem jeze. Tovrstne opazke, ki jih na glas delimo z otrokom ali drugimi nam verjetno pomagajo pri izbiri krajše in lažje poti pri vsakodnevnih opravkih, kot npr. pri obuvanju čevljev (»Ti bom obula čevlje, ker si jih sam še ne znaš.«). Otrok se tako nadaljnje ne vmešava in lahko mirno opravimo dejavnost namesto njega.  Dodatno starši radi predvidevamo nadaljnje otrokove korake in odločitve. Večinsko  na podlagi dosedanjega otrokovega vedenja in dosedanjih odločitev. Tako pred drugimi izpademo kot dober starš, ki svojega otroka dobro pozna (»Nazadnje ti marelice niso bile všeč, zato ti jih tokrat ne bom dala na krožnik.«). Včasih pa smo preroki tudi pri otrokovi izbiri dejavnosti, kot npr. otroku, ki se premika proti igralom rečemo »Aha, se greš gugat«. V slednjem primeru smo sami ocenili, da si otrok želi na gugalnico. Kaj pa, če si danes želi samo opazovat druge pri igri na igralih?  

Kljub ekonomičnosti takega načina vedenja in komunikacije z otrokom, pa na otroka delujejo lahko zelo ne-učinkovito. Predvsem na daljši rok. 

Z našimi odzivi do samouresničujoče se prerokbe 

S takimi in podobnimi odzivi starši namreč delujemo kot preroki. Temu v psihologiji pravimo pojav samouresničujoče se prerokbe. To je v začetku napačna definicija situacije, ki izzove novo vedenje, katero nadalje povzroči, da se primarno napačna ocenitev situacije uresniči . To pomeni, da pričakovanja ene osebe ali skupine o drugi osebi ali skupini vodijo do uresničitve teh pričakovanj. 

Otrok, ki sliši »Naš ne mara sadja, sploh marelic ne.« prevzame to mišljenje in vedenje. Marelicam se upira, jih pušča ob robu krožnika ipd. Nadaljnje res ne mara marelic. Prerokba, da ne mara marelic se je torej uresničila. Tudi sam se bo »predstavil« kot otrok, ki ne mara marelic. 

Zakaj se starši poslužujemo takega vedenja vnovič? Zato, ker navidezna veljavnost samouresničujoče se prerokbe ohranja prevlado napake, kajti prerok (v našem primeru mi, starši) bo dejanski izhod dogodkov videl kot dokaz, da je imel že od začetka prav. Ko otrok ne bo pojedel marelic, bo starš razumel to vedenje na način »Sem že v začetku rekel/la, da marelic ne mara. Vedno ostajajo.« 

Samouresničujoča se prerokba nosi izredno veliko moč, predvsem v primerih, ko govorimo o širšem in globljem otrokovemu delovanju in mišljenju, kot npr. »Našemu matematika ne gre.« Slišane besede otrok ponotranji in ob matematičnemu računu zmrzne. Lahko se zgodi tudi to, da se matematičnega računa sploh ne loti. Postopoma lahko prevzame občutek nemoči na način »nima smisla, da se trudim, ker mi tako ali drugače matematika ne gre«. Starši kot preroki lahko posežemo tudi globlje v otrokovo osebnost. Predvsem z opazkami, ki zadevajo njegovo osebnostno vedenje. Le-te velikokrat delimo z drugimi odraslimi. Primer tega je lahko »Naš je samotar, rad se igra sam in ne mara drugih otrok.« ali pa »Ne zna jesti z žlico, se ne zna obuti sam, povsod mu moram pomagati.« Na ta način v otroku ustvarjamo t.i. psihološke drže ali prepričanja o sebi, na podlagi katerih bo tudi sam deloval v življenju. 

Kako se lahko izognemo prerokovanju? 

Starši kot preroki vplivamo na otrokovo vedenje, motivacijo, samospoštovanje in nenazadnje na samopodobo. 

Vse to lahko tudi v pozitivnem smislu. Kako? Z nežnim in spoštljivim  pristopom. Predvsem pa tako, da ubesedimo opaženo. Pomembno je, da dogodkov in opazovanj ne slepo povezujemo, ne posplošujemo in generaliziramo na druga področja delovanja. 

Če slednje podkrepimo s primerom »Naš ne mara sadja, sploh marelic ne.« Če otrok ne poje surovih marelic, še ne pomeni, da ne mara kuhanih. Če otrok ne poje marelic danes, še ne pomeni, da jih ne bo maral tudi jutri. Prav tako to, da ni pojedel naših marelic še ne pomeni, da ne mara tistih, ki jih pripravi babica. In dodatno, to ne pomeni, da ne mara nobene vrste sadja.  

Namesto »Naš ne mara marelic.« lahko uporabimo »Danes mu marelice ne pašejo, mogoče mu bodo naslednjič.«, namesto »Naš je samotar« uporabimo »Opažam, da mu družba danes ne odgovarja.«