Soočanje z občutkom osamljenosti

Maja Maraž
27 januarja, 2020

 

Ljudje smo odnosna bitja, ki potrebujemo varno družbeno okolje za preživetje. Zadovoljivi socialni odnosi so bistveni za posameznikovo duševno in fizično blagostanje, zato odsotnost tovrstnih odnosov lahko privede do osamljenosti. Osamljenost je kompleksen in za osebo neprijeten čustven odziv na pomanjkljivo interakcijo z drugimi osebami. Občutek osamljenosti lahko sprožijo tudi različni dogodki in življenjske spremembe. Lahko jo povzroči sprememba šole ali službe, delo od doma, selitev v drugo mesto, konec zveze, izguba bližnje osebe, ipd. O osamljenosti ne govorimo samo, ko pride do pomanjkanja odnosov, ampak tudi, ko so odnosi slabi, nekvalitetni ter ni pristnega občutka sprejetosti in zaželenosti. To so odnosi, v katerih prevladuje občutek prezrtosti in nerazumljenosti. 

“Lakota” in “žeja” po socialni povezanosti

 

Ljudje za preživetje in uspeh potrebujemo varno družbeno okolje. Občutek socialne izolacije ali osamljenosti povzroči pri posamezniku povečan občutek ogroženosti, ranljivosti, hkrati pa tudi željo po ponovni povezanosti. Raziskovalci ugotavljajo, da odsotnost socialne povezanosti negativno vpliva na človeško telo in um. Povečan občutek ogroženosti spreminja psihološke procese, ki vplivajo na psihično in fizično zdravje. 

Hawkley in Cacioppo, ki že vrsto let preučujeta osamljenost jo opisujeta kot »socialni ekvivalent bolečine, lakote in žeje«. Ko govorita o bolečini se nanašata na močno bolečino ob socialni nepovezanosti. Z metaforo lakote in žeje pa opisujeta željo po socialni povezanosti. Ta želja predstavlja tudi temeljno motivacijo za ohranjanje in vzpostavljanje socialnih odnosov, potrebnih za preživetje naših genov. 

Vpliv osamljenosti na zdravje

 

Osamljenost lahko privede do različnih psihičnih motenj, kot so depresija, zloraba alkohola, težave s spanjem, motnje anksioznosti, osebnostne motnje in Alzheimerjeva bolezen. Številne raziskave povezujejo osamljenost z zdravstvenimi težavami, vključno z boleznimi srca in ožilja, pljučnimi boleznimi, hipertenzijo, aterosklerozo, sladkorno boleznijo, možgansko kapjo in presnovnimi motnjami. Neprepoznana in nenadzorovana osamljenost ima lahko resne posledice tako za duševno kot fizično zdravje ljudi, zato je zelo pomembno, da se stisko pravočasno prepozna, o njej spregovori in ukrepa.

Soočanje z osamljenostjo

Prepoznavanje, razumevanje, sprejemanje

Prvi korak soočanja z osamljenostjo predstavlja prepoznavanje in razumevanje lastnih občutkov. S prepoznavanjem in razumevanje občutkov lažje sprejemamo osamljenost in vsa neprijetna čustva, ki jo spremljajo. Metoda s katero si lahko pomagate je zapisovanje svojih misli in občutkov . Pišete lahko o tem, kako se počutite, kaj razmišljate, lahko pa tudi opisujete dogodke. V oporo so vam lahko slednje iztočnice:

»Osamljenega/-o se počutim, ko …«

»Osamljenega/-o se počutim, ker…«

Iskreno zapisovanje notranjega doživljanja pripomore k boljšemu razumevanju občutkov osamljenosti in lajšanju stresa.

Čuječnost

Dober način soočanja z osamljenostjo je tudi praksa čuječnosti. Preko čuječnosti ima oseba možnost stopiti v globlji stik s svojimi čustvi, jih prepoznavati in razumeti iz kje izhajajo.  Raziskave kažejo, da redna praksa čuječnosti omili občutke osamljenosti in depresije, o čemer pogosto poročajo tudi udeleženci programov čuječnosti. Čuječnost pomembno vpliva na doživljanje čustev, misli in medosebnih odnosov, kar je skladno tudi z ugotovitvami različnih strokovnjakov. 

Masi in sodelavci so preučevali različne pristope zmanjševanja osamljenosti. Prišli so do ugotovitve, da so pristopi, ki spodbujajo socialne interakcije učinkoviti. Še bolj učinkoviti, pa so pristopi, ki temeljijo na spreminjanju razmišljanja o drugih, iz negativnega razmišljanja v pozitivno. Ti so mogoči zlasti s ponovnim vzpostavljanjem intimnosti. 

Pogovor

Spregovoriti o lastnih občutkih ni vedno enostavno, predvsem, če vzpostavljanje in ohranjanje stikov z drugimi osebami predstavlja velik napor. Prve točke pomoči na katere se lahko obrnete so partner/-ka, družinski člani, prijatelji. Obrnete pa se lahko tudi na psihologa ali psihoterapevta, ki vam bo pomagal odkriti morebitne vzroke za vaše simptome. Prav tako, pa vam lahko nudi podporo pri soočanju z osamljenostjo ter pomaga raziskati načine do pozitivnih sprememb. 

Ne glede na obliko pomoči za katero se oseba v stiski odloči, je najpomembnejše, da ne ostaja sama. Raziskave ugotavljajo, da je zaradi težkih čutenj, ki so prisotna ob osamljenosti, pomembno posvetiti dodatno pozornost prijetnejšim čustvom. Ta spodbujajo globlje in smiselnejše povezave z drugimi osebami. Pozitivna čustva pa so bolj intenzivna, ko jih lahko z nekom delimo.

Maja Maraž

Maja je psihologinja, sistemsko relacijska psihoterapevtka, učiteljica čuječnosti ter Gottman partnerska psihoterapevtka v izobraževanju. Je vodja našega inštituta, predavateljica, vodja naših izobraževanj ter avtorica številnih strokovnih prispevkov. Že več kot deset let raziskuje področje relacijske travme in temelj sreče v življenju. Svojo srečo najde predvsem v jadranju z družino, ob branju knjige in toplem čaju ter v družbi prijateljev ob dobri hrani.

Morda vas bo zanimalo tudi: