V zadnjih mesecih je bilo naše življenje precej kaotično. Oba z Martinom sva bila zaposlena z delom, otroci so zahtevali nenehno pozornost, in v vsej tej zmešnjavi je najin partnerski odnos padel v drugi plan. Spomnila sem se, kako smo se nekoč brezskrbno smejali in uživali v skupnih trenutkih, zdaj pa se je zdelo, da se srečava le še kot starša, ne več kot ljubimca.

Ena noč, ko so otroci končno zaspali, sem se odločila, da morava nujno spremeniti najin odnos. Zmedeno sem razmišljala, kako sva lahko spet našla tisto iskro, ki naju je poveževala. Vzela sem telefon in poslala Martinovemu prijatelju sporočilo, ki ga je spravilo v smeh: “Kje najdeva čas za zmenek, ko imava že dva otroka in kup obveznosti?” Odgovoril je hitro: “Zmenite se, pa naj bosta otroka pri meni.”

Zjutraj sem se odločila, da je danes dan, ko bova s Martinom imela zmenek. Preden sem mu lahko to povedala, sem se morala malo pripraviti. Izbrala sem obleko, ki sem jo nosila na najinem prvem zmenku – črna obleka, ki me je vedno dobro počutila. Ko sem ga zbudila, sem bila nervozna. “Danes imava zmenek,” sem rekla s širokim nasmehom. Martin je najprej pomislil, da se hecam, a ko sem mu razložila, da so otroci pri njegovem prijatelju, je njegovo obrazno izrazil presenečenje. “O, to je super ideja!”

Začela sva z malo nervoze in negotovosti. Še vedno sva bila starša, a tokrat sva se trudila biti tudi ljubimca. Odšla sva na večerjo v najin najljubši lokal, kjer sva prvič jedla skupaj. Sedeč na stolu nasproti njega, sem občutila, kako se je nekaj začelo spreminjati. Pogovarjala sva se o stvareh, ki jih običajno ne zmoreva razpravljati doma – o najinih sanjah, ciljih in načrtih za prihodnost. Ugotovila sva, da je bila najina komunikacija v zadnjem času zelo osredotočena na otroke in vsakodnevne naloge, zato je bil ta pogovor pravzaprav osvežilen.

Med večerjo sem opazila, kako se Martin smeji. Njegov smeh je bil preplavljen z energijo, ki je osvetlila našo mizo. Občutek, da spet uživava v družbi drug drugega, je bil čaroben. Razpravljala sva o tem, kako lahko skupaj preživimo več kvalitetnega časa, o najinih hobijih in o stvareh, ki naju osrečujejo. Občutek povezanosti se je vračal, in s tem je rasla tudi najina ljubezen.

Po večerji sva se odločila, da greva na sprehod po bližnjem parku. Zvezde so sijale nad nama, in Martin me je objel, kot da bi me prvič objel v dolgem času. Povedal mi je, kako mu je pomembno, da se spet osredotočiva na najin odnos in da ne smemo pozabiti, zakaj sva se sploh odločila, da postanemo starša. Občutek sreče, ki naju je preplavil, se je razširil na vse druge vidike najinega življenja.

Ko sva se vrnila domov, sem videla, kako mirno spita otroka. V tistem trenutku sem spoznala, da to, kar sva z Martinom doživela na najinem zmenku, ni le koristno za naju, temveč tudi za otroke. V zadnjih tednih so opazili napetosti med nama, a zdaj so dobili starša, ki sta spet srečna in povezana.

Od takrat naprej sva se trudila, da si redno namenjava čas. Zmenki, ki smo jih načrtovali, so postali naša nova tradicija. Kadar koli sva imela priložnost, sva se potrudila, da sva drug drugemu blizu, tudi ko so otroci prisotni. Začela sva več govoriti o svojih občutkih, izzivih in željah. S tem se je najin odnos poglobil, otroci pa so čutili, da sta starša srečna.

Dva meseca kasneje, na najinem novem zmenku, sva se smehljala in se spraševala, kako sva lahko sploh živela brez teh trenutkov. Zdaj sva se spet lahko smejala in uživala v skupnem času, saj je bila sreča, ki sva jo našla, odsev najine zaveze k ustvarjanju močnejšega odnosa. Ko sva se sprehajala, me je Martin prijel za roko in me pogledal s tistim izrazom, ki sem ga ljubila – z ljubeznijo in spoštovanjem.

Spoznala sva, da je za srečo v družini ključna sreča med partnerjema. In v tistem trenutku, ko sva z otroki delila srečo in ljubezen, sva vedela, da sva na pravi poti.