Na poti v globino je najtežji prvi korak. Teža preteklega življenja nas priklepa nase. Dolgo okrevamo. Preobloženi smo in zasvojeni s svojimi bremeni. Končno se premaknemo, kot bi se premaknila gora.

Podzemlje ne spušča vase kogarkoli. Izvrglo nas bo na površje, če nismo prišli ob pravem času in če razmišljamo o umiku.

Korak za korakom izgubljemo spomin. Naše ime ostaja v vsakdanjosti, ki smo jo zapustili. V ugasnjenem svetu pa nam odganjajo nova, prej neznana čutila. zdaj je treba živeti od varčevanja z zrakom, miriti kri, ki beži na vse strani in išče izhod. Zdaj gre zares. V zamolkli izobčenosti ni možno izmenjati nobene tolažilne besede. Zdaj govorimo jezik nerazumljivega, pradavnega človekovega časa.

Potem se ugrezne še najstarejši jašek. Začne se padanje skozi poslednjo temo in v zadržanem dihanju začutimo, da se bliža konec. A v dopolnjenem mrku se začenja naša praobrazba. Vrača se pozabljena luč. Zaslepljeni naslonimo lice na edino, poslednje in resnično naše. Ko ne vidimo več svojega obraza, ležemo v svoje jedro.

Šele takrat je čas za vračanje, za vzpon. Nekega dne se znajdemo na površju in gledamo v sonce. Drugačni smo, prehojeno podzemlje je ostalo v nas. V sebi nosimo razodetje teme. Znamo se ljubiti z mrakom. Vemo, kaj živi na dnu.

Zakaj naj bi prehodili podzemlje? Ker pride čas udiranja tal za vsakega človeka. Nekoč bomo vsi padali skozi temo brez oprijemo in brez svetlobe.

Takrat bomo srečni odkrili, da padamo domov

Opombe: Zgodba je objavljena kot del projekta “Resnične zgodbe”. Zaradi varovanja osebnih podatkov ostaja avtor zgodbe anonimen. Zgodba ne izraža mnenja Psihološkega raziskovalnega inštituta.

Zapis je povzet po Alenka Rebula: Sto obrazov notranje moči.