Tata

Že par mesecev se pripravljam in zbiram pogum za to, kar počnem sedaj. Lahko si misliš, kar hočeš, lahko me ne pogledaš in rečeš nikoli več nič. V to, da ti pišem me je prisilila moja nemoč in trpljenje in zavedaj se, da je v tem pismu vse kar bo napisano resnica. Moja resnica. Ne vem, če si opazil, da imam zadnje čase velike probleme. Sploh ni stvar v pitju alkohola. Še vsakič, ko sem pila, sem to naredila iz obupa; ne pa zato, da bi komu želela kaj slabega. Saj slabo sem v glavnem naredila sebi. Vse moje življenje sem nekaj iskala, upala, hrepenela, trpela… Iskala sem in še iščem vse mogoče poti, da bi se rešila, da bi zaživela srečno in zadovoljno. Vendar vedno bolj, ko iščem, vedno bolj trpim. Zadnje tedne tako trpim, da sem začela moliti, čeprav nikoli nisem verjela v Boga. Molim in prosim za to, da naj se končno enkrat to moje trpljenje konča. Nič me ne boli – fizično. Vse pa me boli mentalno. Občutke imam, da se mi bo zmešalo in ti občutki so grozni. Zato sem zbrala tudi toliko poguma, da ti napišem to, kar bi ti rada povedala. Ker povedati ti ne morem. Zakaj? Zato, ker se te bojim. Bojim se te pogledati v oči, saj me vedno (ali pa včasih) gledaš tako kot največjega sovražnika. Žal mi je za to. In žal mi je, da nisva prijatelja. Življenje beži mimo naju, midva pa trmasto vztrajava pri svojem. Seveda boš rekel: Ti si kriva! Jaz pa ti povem, da nisem ničesar jaz kriva. Ravno tako, kot nisi ti nič kriv, niti moja mama. Tako je pač bilo in tako je. Celo življenje sem imela občutke krivde in nočem jih imeti več. Če nisem vredna ljubezni taka, kot sem, potem me pač ni treba imeti rad. Nisem na svetu zato, da bom izpolnjevala pričakovanja drugih. In to velja za vse. Sem taka kot sem – saj ti me sploh ne poznaš; dobra, poštena, razumevajoča, nestrpna, malomarna, zamerljiva, nepredvidljiva, sočutna, neodgovorna, žalostna, včasih zblojena… Ampak to sem JAZ.

In če ti mene take ne moreš imeti rad, mi je žal. Vendar ne bom se več poniževala in si skušala z ne vem kakšnimi dokazi pri tebi izboriti ljubezen, spoštovanje in občutek pripadnosti. Zavedaj se tudi tega, da vem, kaj čutiš ti. Jezo, sovraštvo, žalost, razočaranje. In kljub temu me imaš rad. In tudi jaz te imam rada. Čeprav te včasih zasovražim. Kolikokrat me prime, da bi prišla k tebi, ko se zapreš v spalnici v svoj svet, da bi te objela in ti rekla ,,pozabiva na vse, kar je bilo in bodiva prijatelja”. Pa tega ne morem. Ker imam občutek, da če bi to storila; bo konec sveta ali pa mene. Tak strah imam pred teboj. Pred mojim lastnim očetom.

In ta strah je povezan tudi z vsemi ostalim. Tako dolgo se že nabira v meni, da me je strah celo same sebe. Te grozne občutke tlačim stran s tabletami. Pa tudi to ne zaleže več. Ni ti prav, da prideva s Simonom spat k vama. Si se morda vprašal, zakaj? Zato prideva, ker me je včasih strašno strah biti sama doma in kljub temu, da sva si tako daleč, se pri vaju počutim varna. Počutim se kot otrok, ki išče ljubezen in varnost. In tam to dobim – čeprav mi ne ti, ne mama tega ne pokažeta. To čutim. Vem, da bi morala biti pri mojih letih odrasla, odgovorna oseba. Pač nisem. In vsi ljudje več ali manj ostanemo do konca življenja v sebi še vedno otroci, ki si želimo ljubezni in občutka varnosti.

Jaz se bom še naprej trudila in borila za to, da se enkrat konča to moje trpljenje (če se mi prej ne zmeša – kar srčno upam, da se ne bo zgodilo). Če me bo Peter vzel nazaj v svojo skupino, bom šla tja in trpela (fizično) na vse mogoče načine. Pripravljena sem storiti vse – da bi le nehalo to moje grozno početje. Morda je to moje pismo tudi klic na pomoč ali pa vsaj prošnja, da bi me poskušal razumeti in mi verjeti, da vse, prav vse, kar sem v svojem življenju storila slabega tebi, mami, Simonu in sebi, nisem storila nalašč, ampak zato, ker drugače nisem mogla. NOČEM biti alkoholik. NOČEM biti slaba hči. NOČEM biti slaba mama. BORIM SE ZA TO. TUDI TO MI LAHKO VERJAMEŠ.

Zelo bi si želela, da bi podrla ta nevidni zid med nama. Čeprav se tudi tega bojim. Vendar vseeno mislim, da bi potem in ti in jaz in mama in Simon bolje živeli. Vsi trpimo po svoje in krivimo drug drugega. Krivde pa ni. Samo mi štirje smo. In trpimo.

Če mi zameriš, te bom razumela. Če me razumeš, bom potolažena. Če mi odpustiš, bom morda celo ozdravela.

Saj edino, kar si v svojem življenju zase želim je to, da se počutim ljubljeno. Vse ostalo zame nima vrednosti.

Jaz te imam rada.

Tvoja hči