Še vedno so ljudje, ki ti v kratkem telefonskem klicu natovorijo celo goro krivde, slabe vesti, občutka ničvrednosti in dvomov vase.

Ljudje, ki pišejo in se pretvarjajo da ni nikoli nič bilo, da je že vse mimo šlo.

Ljudje, ki pričakujejo, da se boš smejala in se delala kot, da ni nikoli sploh bolelo.

Tisti od katerih bi človek pričakoval, da bodo nežni, prijazni, ljubeči pa niso niti približno nič od tega.

So pa tudi drugi ljudje.

So tisti ljudje, ki jih z veseljem pokličeš, ker veš, da so vedno tam zate, neglede na vse muhe, ki ti letajo okoli glave.

Tisti pravi ljudje, ki so bili nekoč močno povezani s tabo in čeprav danes temu ni več tako jih je slišati po telefonu (pa čeprav za par minut) iskreno lepo.

So ljudje, ki segrejejo srce. Tvoje.

So pravi ljudje, ki te ne obsojajo ampak imajo zate pristno ljubezen. Tvoji ljudje.

Ljudje in ti.

Ker ljudje so, ampak ti si tista, ki jih delaš tvoje.