Slike sodelavk

Avtor: Anonimno

Spomnim se študijskih let. Takrat sem imela toliko energije. Toliko časa za druženja, za druge, za nepomembne pogovore. Toliko energije sem porabila za vse dodatne aktivnosti, za učenje. Lahko bi naštevala in naštevala. Vsaka dodatna naloga je bila moja, vsako dodatno delo na mojih ramenih. Ljudje okoli mene so čutili, da lahko z menoj delijo svoje zgodbe, te pa so se v moji glavi in telesu kar kopičile in kopičile. Tej ljudje so kar kapljali v moje življenje. Spomnim se, da sem vsak dan prejemala veliko klicev različnih oseb. Tudi po pet, šest (zame je bilo to veliko). Vsak klic s predlogom za sprehod, kavo, pogovor. V začetku se mi je to zdelo fanj. Imela sem beležko, koledarček v katerega sem vpisovala vsa srečanja: s kom, kdaj, kje. Prišla sem celo do te točke, da sem poleg zapisala ali je sprehod, kava, čaj. Ko sedaj o tem razmišljam občutim grozo. Ampak takrat sem se počutila dobro. Počutila sem se sprejeto? Zaželjeno? Potrebovano? Nekako mi je tudi ustrezalo, da imam dneve zapolnjene, kar je bilo vsekakor povezano s tem, da sama s sabo nisem zdržala ravno veliko časa.

Seveda o postavljanju mej in skrbi zase takrat nisem vedela dosti, niti se temu nisem posebaj posvečala. Na študiju ekonomije te pripravijo na veliko poslovnih stvari, na delovanje v medosebnih odnosih pa na žalost ne ravno. Zelo počasi sem notranje umirala. Energije je bilo vedno manj. Izgubila sem smisel, voljo, igrivost in iskrivost. Izgubila sem tudi moč za vsak dodaten napor. Kar naenkrat mi je postalo vse odveč. Vsa študijska snov, vsa druženja, ljudje, ki so me obdajali. Postajala sem jezna, besna, sovražna, zadirčna, tesnobna. Vsaka dodatna stvar je v meni zbudila močen občutek utesnjenosti. Preprosto ni šlo več nikamor. Nisem mogla, zmogla. Nekateri bi rekli, da sem nesramna, brezobzirna, prepotentna, ker sem se nenadoma nehala oglašati na telefon. Jaz bi rekla, da je to bilo prvič, da sem poslušala sebe.

Čeprav je bilo to »poslušanje sebe« več kot zaželjeno in dobrodošlo pa je sprožilo pravi pekel. Ljudje so me klicarli kot nori, mi pisali sms-e (»Ja pa kje si ti?«, »Kam si zginla?«, »Lahko bi vsaj odpisala«). Joj ko se spomnim, da sem vidla nov sms na telefonu me je kar groza. Včasih sem ugasnila telefon zato, da teh sms-ov nebi videla, včasih ga po cel dan nisem niti pogledala. Prišla sem do točke ko me je postalo strah lastnega telefona. In kakšna muka mi je bila brat te sms-e. Kakšna grozna muka. Včasih sem kar nekaj odpisala v upanju, da mi bodo dali vsi mir, včasih pa preprosto nisem našla besed. Bilo mi je izredno težko. Tako težko, da z besedami tega ne morem dovolj dobro opisati. Vrjetno sem tudi marsikomu, ki je želel le dobro naredila krivico, ampak zame so spadali vsi v isti koš = preveliko breme.

Tako sem ostala sama. Čisto sama. Brez nobenega prijatelja, brez nobene prijateljice. Ampak čeprav tega takrat nisem razumela sem to samoto še kako krvavo potrebovala. Sama sem šla v knjižnico, sama sem šla v kino, sama sem šla na kosilo. In sama sebi sem si postala všeč. Tako lepo mi je postalo početi stvari sama. V miru. Edina oseba kateri sem se morala prilagajati in s katero sem se dogovarjala stvari sem bila jaz. In ugotovila sem, da se uspem sama s sabo kar nekaj zmenit. Ta čas, ki je samo moj je tako dragocen, tako bogat in tako zelo doživet. Je čas, ko se spoznavam in odkrivam nove plati svoje osebnosti.

Od takrat se je spet marsikaj spremenilo. V moje življenje sem po velikem poku odmora od ljudi (med katerim sem začela že resno razmišljati, da imam socialno fobijo ali kaj podobnega, alergijo na ljudi mogoče?) spustila nove ljudi. Ni jih veliko, so pa dragoceni. Lagala bi, če bi trdila, da se me odnosi iz preteklosti ne dotaknejo več, temu ni tako. Se me in tudi boli misel nanje. Ampak za razliko od tistih odnosov tej novi v moje življenje prinašajo veliko mero miru, lepega in pozitivnega. Predvsem pa nimam več občutka, da sem dolžna z nekom preživljati čas, ker ga on želi z mano. Sedaj čas preživljam s tistimi s katerimi čutim, da mi je lepo, med njimi pa sem na prvem mestu jaz.

Opombe: Zgodba je objavljena kot del projekta “Resnične zgodbe”. Zaradi varovanja osebnih podatkov ostaja avtor zgodbe anonimen. Zgodba ne izraža mnenja Psihološkega raziskovalnega inštituta.

Prijavite se na e-novice, če želite prejemati prispevke neposredno v svoj e-poštni nabiralnik.