RZ: Prepoved v sebi

Uredništvo
14 februarja, 2022

Mama me kar naprej raketira s kritiko: spet kompliciraš, ne bo ti uspelo, kaj si to kupuješ, saj ne potrebuješ, samo ti si taka, vsi drugi so normalni. Včeraj sem se tako jasno zavedala in začutila, ko mi je tako rekoč iz nič postalo tako težko, da sem se morala prav zelo potruditi, da nisem kupila česa sladkega. Poznam ta občutek in ta pogled in seveda nisem nič kupila, le tisto, kar sem nameravala, po tem pa sem poklicala prijateljico. In dokler se nisva začeli pogovarjati, sploh nisem vedela, kaj mi je. Od kod in zakaj taka stiska in hlepenje. Tisto, kar sem hotela ustaviti in utišati, so bili občutki, ki so nastali zaradi notranjega vrtanja in uničevalnega blatenja moje mame, ki se ga nisem niti zavedala, saj sem v tem živela ves čas. Ob moji mami nisem imela sekunde miru. Tudi če je bila tiho, nisem vedela, kdaj bo spet planila in pogledala. Vedno prisotna kritizirajoča uničujoča pošast, ki se je zažrla vame do kosti in naprej. Včeraj sem videla, da me še vedno preganja in da še vedno bežim pred njo. Da nisem svobodna, ko delam, ko mislim, ko se odločam. Še posebej na tistih področjih, ki so bila njena: ona je bila ženska, edina ženska v družini, sestra je bila njen podaljšek, skozi katerega je uresničevala, česar sama ni mogla ali hotela. Jaz pa sem podobna očetu. Zato mi je še zmeraj bolj težko kupiti kaj ženskega, sploh ne vidim kaj bi mi ustrezalo, ker tega nikoli nisem počela oziroma le na hitro, samo da nekaj je, potem pa čim prej iz trgovine. In naj bo čimbolj poceni in čim manj opazno in žensko. Ker tega ne smem. To je mamino. Jaz sem lahko, če sploh, imela neko navadno elastiko za lase, toliko da sem imela lase na treningu spete. Mama je iz tega, kar je dala nase, naredila celo znanost. Sočasno sem bila jaz preveč grda: imela sem preveč redke lase pa šminkanje ni zame, ker imam grde zobe, krilo ne, ker imam grde noge, nikakor ne dolgih las, ker so preveč redki… Aha pa obleke tudi ne, ker nimam tako velike razlike med boki in pasom, kot bi jo morala imeti in kot jo je imela mama. Ko vidim, kako nesvobodna sem pri svojih odločitvah, mi je hudo.

Potem sem po pogovoru s prijateljico raziskovala najprej to črno jamo misli in občutkov in videla še naprej: da imam prepoved skrbeti zase. Mama je bila pri nas vedno center vesolja in zase sem lahko poskrbela samo v tem smislu, da ona ni imela še z mano dela in skrbi. Sočasno pa smo morali vsi skrbeti zanjo. Imeti je morala popolno kontrolo nad nami in sploh dojela, da smo samostojna bitja, ki imamo pravico in dolžnost postati to, za kar nas je bog ustvaril. Sem se včeraj spet spomnila, kakšne občutke krivde sem imela, ko sem šla s pevskim zborom v Italijo in sem kupila zase jakno na razprodaji, kako sem gledala, da je bila res poceni, in kupila nekaj tudi za vse druge, da sem to nekako uravnotežila. Kamorkoli sem šla, sem se morala ukvarjati s tem, kaj prinesti domov. Ker sem bila kot neko družinsko sredstvo, nek predmet, ki hodi v zunanji svet in ima že vnaprej določeno nalogo, da naredi tako, da bo družina imela od tega korist.

Mama ni živela svojega življenja na način, da bi sama delala spremembe v sebi in tako dosegala, kar si je želela, ampak je za to uporabljala svoje partnerje in nas otroke. Scenarij je bil natančno napisan, bog ne daj, da ga nisi igral, nikoli nisi mogel vedeti, na katerem delu gugalnice je trenutno mama in kaj hoče prav zdaj, v tem trenutku, da ne bo ponovno padla kritika. Ko tako raziskujem in gledam ta svet, s temi očmi, ki jih imam zdaj, in z razumevanjem in globino, mi je grozen. Grozen za pogledati, kako je grozen je šele bil za živeti v njem. In z njim v sebi.

Ponovno pa me je presenetilo, kako se je to odvijalo znotraj mene, da sploh nisem vedela, kaj se mi dogaja in zakaj. Še vedno imam občutke krivde, ko jem. Kot da bi me mama gledala in kritizirala. Niti v tem, koliko pojem, nisem svobodna. Tudi tu je hotela imeti popolno kontrolo in pojesti je bilo treba toliko, kot je ona hotela, in tisto, kar je ona pripravila. Tudi zdaj je še zmeraj taka. Samo, da zdaj najprej poskusi zlepa, potem pritiska z občutki krivde ali kar podtakne hrano in jo vsili za domov. Ko jem, pa komentira, in če pojem česa malo več, je to razlog, da lahko o tem govori in ima neko orožje proti meni. Včeraj sem videla, kako sem nemirna, ko jem mnogo sadja – da me je kar nekako strah, ko pojem na primer štiri breskve, pa čeprav sem jih sama kupila. Čisto noro, vendar resnično.

Zaznavam tudi prepoved v sebi, da bi se lepo usedla in v miru jedla. Kolikor pač potrebujem, da bi v miru sedela in brala, da bi karkoli počasi in v miru. Zdaj, ko to priložnost res imam. Danes sem se tudi spomnila, kako se doma nisem mogla učiti, in tudi ko sem študirala, sem prav zato hodila v knjižnico, ker sem doma imela prepoved sprostiti se, v miru sedeti in uživati v knjigi. In to še zdaj deluje. Ker, če sem doma sedela, sem bila lenuh, poleg tega pa nikoli ni bilo mirno in varno, vedno je bilo treba biti na preži, kdaj se bo kaj zgodilo. Tako da se zdaj učim tudi normalno sedeti, ker tega ne znam. Ne čutim teže telesa na stolu, ampak v ramenih. Zdaj, ko imam več časa zase, lahko vse to – vse notranje in zunanje posledice življenja s svojo mamo – vidim in čutim res tako jasno in se mi notranje in zunanje slike sestavljajo v celoto. Kar še kako jasno hočem in potrebujem. Ker to me omejuje, ne pa to, da bi res bila nesposobna.

Zapis je povzet po Sanja Rozman: Umirjenost (2013). 

 

Uredništvo

Uredništvo našega bloga skrbi za redno objavljanje strokovnih prispevkov sodelavcev, objavljanje zgodb iz projekta Resnične zgodbe ter novic vezanih na delovanje inštituta.

Morda vas bo zanimalo tudi: 

RZ: Sanjam o naju

RZ: Sanjam o naju

Sanjam o naju, nasmeh se nariše na moj obraz.   Sanjam, kot da imam šestnajst jih spet. Ne...