Z mami sva se kopali, ko sem ji rekla: »Mmm kako tvoje prsi dišijo po mlekcu. A sem jaz tudi pila tvoj mlekec?” Mami se je nasmehnila in mi odgovorila: “Ne, nisi mogla piti mojega mlekca, ker te jaz nisem rodila. Rodila te je druga gospa, ki te ni mogla obdržati, potem pa sva te midva vzela k sebi, ker nisva mogla imeti otrok.« Stara sem bila 4 leta, zato sem skomignila z rameni in bila zadovoljna.
Imela sem prekrasno otroštvo in bila sem zelo srečen otrok. Starša sta mi veliko pripovedovala o moji posvojitvi.
A veste, ko rečejo, da otroka prinese štorklja, no, mene je tudi. Sicer me je pripeljala in pa bil je prijatelj mojih staršev, zame pa moja štorklja. Odpravili so se zgodaj zjutraj. Dolga je bila pot do Zenice. Še danes mi to pripovedujeta z iskrico v očeh. Pripeljali so se do sirotišnice in vstopila sta. Stara sem bila 10 mesecev. Nisem hodila, nisem še niti sedela. Mami me je dobila v naročje in prepričana je bila, da so jima dali prizadetega otroka. Ko me je stisnila k sebi sem jo tako močno objela, da so se ji odtisi mojih nepostriženih nohtov, še cel teden poznali na vratu. Kakor se je dalo hitro, so me odpeljali proti Sloveniji. Babi in teta sta doma pripravili večerjo in okrasili stanovanje z belimi marjeticami. Tega dne se oba spominjata, kot bi bilo včeraj, saj smo tisti dan vsi dobili, kar smo si tako močno želeli – družino.
Kot posvojenec sem vedno čutila neizmerno hvaležnost. Sčasoma vedno bolj razumeš, da niso samo starši rešili tebe ampak smo na nek način rešili en drugega.
Med odraščanjem se vseeno znajdeš tudi v neprijetnih situacijah. Največkrat zaradi tega, ker drugi ne vedo dovolj o tem. Namesto, da bi povezovali to z nečim lepim, povezujejo samo s tem, da je drugačno. Otroci izvejo in ne razumejo. Starejši razumejo pa ne znajo odreagirati.
Pred ljudmi, ki so mi nekaj pomenili, nisem želela tega nikoli skrivati. Ker so mi pa nekaj pomenili me je bilo vedno strah, kako bodo sprejeli. Zato sem bila že kot otrok pripravljena sprejeti, da bo mogoče kdo odkorakal stran. »Ker si moj prijatelj se mi zdi prav da veš…« Tako začnemo, s cmokom v grlu in upamo na najboljše.
Se pa moramo tudi posvojenci enkrat v življenju soočiti z dejstvi, ki jih posvojitev prinaša. Najtežje je dejstvo, da nas je nekdo zapustil, da nas nekdo ni želel. Nevede se usidra v podzavest in raste s tabo.
Res se trudim biti prijazna, iskrena, srčna in odkrita. Ljudje me vidijo tudi, kot pogumno, močno, trdno,… Ali sem res vse to? Zakaj se to sprašujem – ker mi je posvojitev dala nekaj kompleksov. Kompleks, da me bo kdo (spet) zapustil ali zavrnil, je bil največji.
Kaj če se v vrtcu nihče ne bo želel igrati z mano? Kaj če v šoli nihče ne bo želel sedeti z mano? Kaj če me zapustijo prijatelji? Kaj če me zavrne fant? Kaj, če me zapusti fant? Kaj, če me zavrnejo v službi? Kaj, če?
In da se katera od naštetih stvari ne bi zgodila, sem želela ugajati. Vsem in vedno. Toliko vložene energije. Toliko neizrečenih besed. Toliko truda, da bi bila točno to kar si je kdo želel, da sem. Včasih sem šla preko sebe, včasih sem pozabila na samospoštovanje. Seveda, da so se mi vse zgoraj naštete stvari vseeno zgodile in ne samo enkrat.
Druga stvar, ki sem jo zelo težko sprejela je moj izvor. V času moje posvojitve smo bili v bivši Jugi vsi eno, zato se posvojitev ni kvalificirala kot mednarodna. Ko sta mi starša povedala, da sem se rodila v Bosni in da sta me šla iskat v Bosno, sem se zjokala. Občutek sem imela, kot da nisem več isti človek. Naslednjič sem se zaradi tega zjokala, ko me je na poti iz trgovine, ustavil mimoidoči in mi rekel: »Irma, Irma jel si to ti?«. Stala sem tam kot vkopana in mu povedala, da nisem Irma. »Joj oprosti mi, jako mi ličiš na njenu mamo Ismeto.« Stekla sem domov v solzah, komaj sem prišla do sape, ko sem stopila čez vrata sem v joku hlipala: »Bosanka sem. Vidi se mi, da sem bosanka!«
Ko sem izoblikovala sebe sem se odločila, da poiščem odgovore na vsak moj “Zakaj?”, ki so se mi postavljali leta in leta. Odločila sem se, da poiščem svojo biološko mamo. Čustven vrtiljak, katerega cilj je, da dobiš svoj zaključek. Ampak o tem kdaj drugič.
Lahko bi še pisala in pisala, zato bi za konec rada povedala, da je večini posvojencem in posvojiteljem posvojitev normalna. Vem pa, da še danes za marsikoga ni. Zato si želim, da bi nekega dne o tem lahko vsi govorili brez, da je našim sogovornikom neprijetno, brez pogledov v tla, ko izvejo ali pa najhuje, da ti rečejo: “O ti ubožica.”
Opombe: Zgodba je objavljena kot del projekta “Resnične zgodbe”. Z dovoljenjem avtorice objavljamo prispevek pod njenim imenom. Zgodba ne izraža mnenja Psihološkega raziskovalnega inštituta.