Morda je bil potreben zgolj trenutek, ali pa celoten tok misli, tistega dne. Kljub nagneteni kolesarski stezi, ki je neprekinjeno sledila Iseri, je okolico obdajala nenavadna spokojnost in s seboj prinesla vizijo prihodnosti, v kateri sem začutil srečo in izpopolnjenost. Naenkrat se je zdelo vse tako jasno, vsak naslednji korak, ki ga bi naredil po vrnitvi, je bil skrbno in do potankosti premišljen, vsako breme, ki si ga znova in znova oprtam, je dobilo svoje mesto na smetišču zavesti. Glava je bila lahka kot zrak, skozi katerega je neslišno rezala in z vsakim obratom bližje Portugalski sem se oddaljeval od svojega prvotnega cilja, kajti to ni bila več dežela Nije – poželenje domišljijskega raziskovalca, ki je še lani tlelo v telesu tega večnega otroka. Ostala je daleč od srca – bi rekli. Navdušenje nad obljubljeno deželo je izrinilo spoznanje, da je bil v tem trenutku namen potovanja dosežen. Zdaj se je otrok podil za nečim, kar je nekoč že bil in je potem pozabil biti. Tok idej ga je gnal v neko oddaljeno prihodnost, čeprav je bilo, kot da bi se čas za hip ustavil in se začel vrteti nazaj.

Vendarle sem bil daleč od tega, da bi kar odnehal in se obrnil proti domu. Resda sem v mislih prečrtal začrtano turo, a še vedno sem bil globoko v Savojskih Alpah, z željo, da bi čez nekaj dni dosegel Andoro in se odpravil proti Barceloni ter tako za kak teden skrajšal potovanje in se izognil neusmiljeni vročini skozi srce Španije. Ta misel me je, po vseh preteklih izkušnjah že tako veliko bolj umirjenega in treznega popotnika, dodatno pomirjala. To ni bil več boj za vsako ceno in preganjanje telesnih zmožnosti preko vseh meja, ampak soočenje s spoznanjem, da je bilo dovolj. Dobil sem nov motiv, nov smisel, da sem se podal na triurno romanje po širnih lepotah gora, prepredenih s potoki in slapovi, ki kot velikansko ožilje hranijo grmičaste planote, do vrha gologlavega Galibierja. Nagrajen z neskončno ježo vetra v dolino sem se naslednji dan podal na tako mitski Alpe d’Huez, ki pa človeka, ki je v kratkem obdobju za seboj pustil toliko raznolikih in neubesedljivih svetov, pusti kar ravnodušnega. Na koncu tiste skoraj dvesto kilometrske etape, ko sem velikodušno polnil svoj želodec z mastnim burgerjem, krompirčkom in sladoledom ter skozi okence zanikrne motelske sobe z očmi sledil dežnim kapljam, sem dojel, da se je za mojim hrbtom ves čas potiho, brez, da bi vsaj za hip nakazala svojo prisotnost, plazila izčrpanost. V trenutku nepripravljenosti in počitka, me je ujela v zasedi.

Kar je sledilo, se je zgodilo zelo hitro. Ne vem, ali je bil kriv padec naslednje jutro, zaradi katerega se še dober teden zatem šepajoče premikam po stanovanju, zadušljiva vročina, ki je legla nad ravninsko krajino in ubijala vsakršno ambicijo po nadaljevanju, ali pa popolna izpraznjenost duha, ki ga kljub odločnemu telesu ta igra ni več zanimala. Pogled izpod šotorske mreže v večerno nebo je prinesel spoznanje, da se nisem bil sposoben vzpenjati in premagovati kilometrov, ki so se vlekli v neskončnost. Potreboval bi večdnevni počitek, čas da se zacelijo rane in prebudi volja, preden bi lahko nadaljeval. Ni imelo smisla. Konec je. Brez posebnega hrupa ali razočaranja, prišel je tiho in razumevajoče. Po spletu okoliščin in vožnji v tovornjaku, skozi mondene betonske utrdbe Azurne obale in ravna polja krajev, skozi katere sem se lani vozil v nasprotno smer in sem jih zdaj prepoznaval po imenih na tablah, me je po dveh dneh pričakal dom. Nobenega pretiranega navdušenja, pa tudi ne slabe volje. Bilo je, kakor da se nič ni zgodilo, kot da sem se zaspano prebudil iz sanj. Zgolj še ena zgodba, ki je izzvenela v pisanem petju ptic, nežnem pozibavanju bark v pristanu in oddaljenem trkanju kozarcev na terasi.

Čutim, da ta tokratna pot, čeravno neuspešna z vidika načrtovane trase, potrebuje zaključek, neke vrste potrditev, da le ni bila tako nesmiselna in nepomembna. Nedolgo nazaj sem bral zgodbo o nekem Rusu, ki se je v osemdesetih s kolesom podal na pot okoli sveta in jo zaključil po več kot tridesetih letih, ko je prevozil skoraj vse države sveta in ob tem prečkal vojna območja, se za las nekajkrat izognil smrti, občutil pomanjkanje in bolezni, nesreče in okvare, pa tudi dobroto ljudi in čudesa krajev, ki jih človek le redko prestopi. Prav tako sem bral ogromno prispevkov o ljudeh, ki leta in leta preživljajo na poti in prenašajo svoj dom v torbah, takih, ki se podajajo na avanture po Himalajskih vršacih, skozi Mongolsko puščavo ali to in ono džunglo. Najdejo se tudi heroji, ki so že pred 100 leti iskali pustolovščine in že s takratnimi kolesi in pomanjkljivo infrastrukturo, prekolesarili zemeljsko oblo, medtem, ko so na njih streljali ruski lovci ali podivjani Jenkiji, in gazili čez neprehodna območja, brez znanja kakršnega koli jezika ali poznavanja poti. In nenazadnje so tu zgodbe, ki jih vsi poznamo – o modernih herojih, atletih, ki premikajo meje človeške vzdržljvosti in se pobirajo po padcih, močnejši, kot so kadarkoli bili. Športniki – kot tudi drugi “vsakdanji ljudje”, katerih zgodbe ostanejo neslišane, katerih uspehi niso pogojeni s fizičnimi dosežki, a so za njih vseeno izredni in posebni. Naj bo to mama, ki je v življenju dala vse za svoje otroke, pa se tega sami niso nikoli prav zavedali, uradnik, ki se je sočutno postavil za človeka v nuji in izčrpal vse svoje vire, da ga je rešil pred revščino, vedoč, da je ob tem ogrozil lastno prihodnost ali prodajalka, ki je kljub tragediji v družini z majhno šalo narisala nasmeh na obraz stranke na čelu dolge kače, ki se je vila mimo stalaž. Lahko bi rekli, da je edino merilo uspeha človekova neomajana volja in vztrajnost, da počne stvari, ki ga osrečujejo. Ko se to zgodi, je sposoben osvajati poprej nepredstavljive višave duha in premikati meje fizičnega napora, znova in znova. Človek. Brez. Volje. Je. Že. Dolgo. Mrtev

Opombe: Zgodba je objavljena kot del projekta “Resnične zgodbe”. Zaradi varovanja osebnih podatkov ostaja avtor zgodbe anonimen. Zgodba ne izraža mnenja Psihološkega raziskovalnega inštituta.