S fantom sva skupaj pet mesecev. Najina zveza se je že od začetka razvijala zelo intenzivno. Ogromno pogovora o vsem mogočem, tudi o najinih strahovih in težavah, ki sva jih imela v prejšnjih zvezah in otroštvu. Zdelo se mi je, da sva bila že po treh mesecih mnogo globje in dlje kot pri prejšnjih partnerjih. Tudi sam mi je povedal, da se do zdaj s partnerko nikoli ni mogel pogovarjati tako iskreno in globoko. Tudi spolno življenje se mi je zdelo super, ker me telesno zelo privlači. In vem, da tudi jaz njega privlačim, da si me želi. 

Oba sva bila mnenja, da imava dosti površinskih zvez, v katerih sva iskala ljubezen, dobila pa vse prej kot to. Da želiva imeti odnos, v katerem bodo ljubezen, iskrenost, poštenost in nežnost najina vodila. Opažati pa sem začela, da želi biti v vse najboljši. Kot da mu nekaj preprečuje, da bi bil zadovoljen s tistim, kar ima – vedno hoče več. Je zelo družaben, prijazen do vseh, vedno najde čas za lepo in dobro besedo. V vsakem vidi najprej dobro, za razliko od mene, ki sem verjetno že preveč z obema nogama na tleh, se pravi realna do konca. Prav to mi je bilo pri njem najbolj všeč, da sem ob njem v sebi lahko vzbujala lepe, pozitivne misli. 

Kje se je torej zalomilo? Ko sva bila skupaj na dopustu, je med nama prvič malo počilo. Zveza, ki se je meni zdela tako zelo lepa, njemu kar naenkrat ni bila dovolj. In šele potem mi je povedal, da ga na meni moti, da hočem vedno imeti prav, da dostikrat najprej pogledam nase, nato šele nanj. Da si je on to predstavljal drugače, da se mu zdi, da jaz premalo vlagam v odnos. Seveda sem bila čisto v šoku. Ampak, ko sem se pomirila in premislila, sem spoznala, da mi je to že kdaj prej poskušal povedati, pa sem enostavno preslišala. In sem mu dala prav, ker mi je postalo jasno, da sem taka, ker se bojim biti spet prizadeta. Življenje me je pač izklesalo v to smer, da se je od mene vedno pričakovalo, da sem močna. 

Na koncu sem ugotovila, da to, kar mi je partner povedal, niti nima toliko zveze z njim, kot jo ima z mano, z mojimi izkušnjami iz preteklosti. In seveda sem se začela truditi spreminjati tisto, kar moti tudi mene. Po dolgem, dolgem času sem čutila, kako mi je všeč, da imam v sebi nežno plat, da mi ni treba vedno in za vsako ceno biti močna. Da si priznam, ko sem prizadeta, in ne poskušam vsega pomesti pod preprogo in se delati, da je vse v redu, in da to tudi povem. Zato se želim potruditi, pa če ostaneva skupaj ali ne. 

Do tod vse lepo in prav, čeprav sem opazila, da partnerju ne zaupam več toliko, kot sem mu. Sem pa tudi sama začela opažati, da je moj partner v bistvu človek, ki nekako beži sam pred sabo. Nikjer ne najde notranjega miru, vedno hoče neko dogajanje, v bistvu sploh ne zna biti sam s seboj, vedno išče družbo drugih. Mislim, da je to zato, da mu ni treba razmišljati o tem, kaj v resnici čutit, kako je tudi on prizadet iz otroštva, prejšnjih zvez in vsega balasta, ki se v letih nabere. 

Ugotovila sem tudi, da podzavestno iščem moškega, ki je podoben mojemu očetu, ki ni prevzemal odgovornosti niti zase niti za družino, ni znal dajati ljubezni, ne sebi ne drugim. Očitno sem spet našla partnerja, ki je točno tak. Samo, da mi je to postalo jasno šele zdaj, ko mi je priznal, da me je prevaral. Se pravi, da zbežal od odgovornosti, ker na zvezo še ni pripravljen. In šele zdaj mi je lahko povedal, da mi že od vsega začetka ni zaupal. Ker se je bal, da ga bom prizadela. Tudi jaz sem njemu jasno in glasno povedala, kako me prevara boli, kako se ob tem počutim ponižano, daj je pritisnil točno tja, kjer najbolj boli. Pravi, da mu je žal, da me noče izgubiti, da mu je hudo, ker vidi, da me je prizadel. On je tisti, ki je predlagal, da poiščeva pomoč terapevta, da naju nauči, kako biti srečna v partnerskem odnosu. Ne vem kakšne možnosti sploh imava, če je že na začetku toliko težav.

Povzeto po Izidor Gašperlin: Striptiz v dvoje.