In potem je sledilo čakanje .. in čakanje .. In čakanje .. menstruacije pa od nikoder, test nosečnosti seveda negativen. Ko je po 56 dneh končno prišla menstruacija sem malo preračunala in ugotovila, da bi morala na ultrazvoke hoditi ravno takrat, ko bova na morju, zato sem jemanje tablet prestavila na naslednji ciklus. In prišel je september in z njim naslednji posvet, na katerega sem odšla kar sama, saj sem vedela da se kaj dosti ne bo spremenilo, glede na to da nismo uspeli stimulirati niti enega ciklusa. Zdravnici sem povedala, da bi vseeno poskusila tako kot smo rekli na prejšnjem posvetu in jo prosila, če lahko podaljšamo terapijo do naslednjega posveta. Strinjala se je in mi dodala tablete za spodbujanje menstruacije, če je ne bo enostavno vzamem tablete in bo prišla. Super, pozitivna sem se odpravila domov. Končno se bo začelo nekaj premikati, jupiiii .. in potem me je v službi skoraj kap ko sem izvedela, da se bom z učenci morala udeležiti šole v naravi ravno v času, ko bi zopet morala imeti ultrazvočno spremljanje. Ob prihodu domov sem se možu pošteno zjokala, saj nisem mogla vrjeti, da se to zopet dogaja, da bova mogla čakati še en cikel. Za vse tiste, ki nikoli niste bili v taki situaciji, čas se vleeeeeeče v nedogled, čeprav meseci kar letijo mimo. Tik pred odhodom v šolo v naravi sem dobila angino, a sem do odhoda že bila dovolj pri močeh, da sem vseeno lahko šla. Imela sem se čudovito, družba sodelavk in učencev je bila fantastična in lahko sem odmislila vse težave vsakdanjega življenja. Isti dan, ko smo se vrnili iz šole v naravi, sva bila povabljena na polivanje ob rojstvu kolegičinega sinčka. Prvič v zadnjem letu in pol sem se take zadeve udeležila brez velikega cmoka v grlu. Ko so mi ponudili alkohol sem si rekla: samo malo, čisto pikico, mogoče sva pa že dva .. Ženske menda čutimo, ko se nekaj dogaja tam spodaj. Vsaj v mojem primeru se je to že dva krat potrdilo. Ja, res je, prav sem imela. Bila sva dva. Iz šole v naravi sem se vrnila z malo pikico v trebuhu. Ko sem dober teden po polivanju naredila test nosečnosti kar nisem mogla vrjeti svojim očem, ko sem zagledala dve črtici. Takoj so se mi vlile solze, solze sreče in strahu. Ker sem test delala v nedeljo zjutraj sem hitro odhitela po moža in mu pokazala rezultat. Lahko rečem da je bil vesel, a hkrati tudi zadržan. Objel me je in zdelo se je, da bo vse okej. Naročila sem se na prvi pregled in ga veselo prestrašena komaj čakala. Prišel je čas za pregled in skupaj sva odšla do ginekologa. Moža sem vzela s seboj, ker me je bilo preveč strah, da bi bilo spet kaj narobe, preprosto sem ob sebi potrebovala svojo skalo. In dobro da sem ga, saj se na ultrazvoku ni videlo drugega kot prazno gestacijsko vrečko. Skoraj sem se že sesula, ko je zdravnik optimistično rekel, da je mogoče še prezgodaj. Dal mi je nov datum pregleda čez 14 dni in rekel, da bomo takrat najbolj vedeli kje smo, če se bo kaj razvilo iz tega ali bo nosečnost ponovno neuspešna. Lahko si predstavljate kako sem se takrat počutila. Kasneje sem se odločila, da bom vrjela, da bo vse okej. Teh 14 dni je bilo res skrajno napornih, vsak dan sem si pozitivno prigovarjala in skušala verjeti v najin mali čudež. Prišel je dan pregleda. Ob prihodu v ordinacijo me je mrazilo od strahu, tokrat sem bila sama. Ko sem se vsedla na stol sem globoko vdihnila in samo upala. Upala, da se na zaslonu pojavi moj mali čudež. In se je, na zaslonu sem zagledala kuščarju podobno strukturo in ginekolog mi je pokazal srček. Vse skupaj je pospremil z besedami: poglejte kako močno bije, za zdaj izgleda super. Po licih so mi spolzele solze sreče. Bilo je nadrealno. Počutila sem se nešteto krat boljše kot bi se, če bi zadela na lotu.

Opombe: Zgodba je objavljena kot del projekta “Resnične zgodbe”. Zaradi varovanja osebnih podatkov ostaja avtor zgodbe anonimen, prav tako so spremenjena imena krajev, oseb, idr., ki bi lahko nakazovala na identiteto avtorja ali drugih oseb v zgodbi. Zgodba ne izraža mnenja Psihološkega raziskovalnega inštituta.