Namestili so me v sobo, kjer sem morala počakati in se pripraviti na operacijo. Ves čas sem guglala, če obstaja kaka mama, kjer se nič ni videlo, pa je vseeno še vedno bilo. Nisem našla ničesar oprijemljivega, da bi mi vlilo pogum, da preprosto odklonim poseg. Mislila sem, da bom izjokala vse solze sveta. Prišel je čas za poseg. Odpeljali so me v operacijsko sobo, jokala sem, noro jokala, saj je to predstavljalo konec mojih sanj, konec tako zelo zaželjene nosečnosti. Ko je prišel zdravnik, me je pogledal in mi zabrusil besede, ki jih nikoli ne bom pozabila: pa kaj se zdaj cmerite, saj ste še mladi, boste že naredili drugega. Šokirana sem ostala brez besed. Vlegla sem se na operacijski stol/mizo oziroma kakorkoli se je tistemu reklo in samo čakala, da me čimprej uspavajo. 10, 9, 8, 7, 6 … Zbudila sem se v bolniški sobi na ginekološkem oddelku. Ob meni je že sedel moj partner. Jokala sem in jokala, čakala da lahko odidem iz te preklete bolnice. Prišla je sestra, ki mi je dala injekcijo protiteles, zaradi negativnega rh faktorja in mi povedala, da bom lahko odšla takoj, ko pride zdravnik povedat kako in kaj. Čez nekaj časa je vstopil v sobo in mi povedal kako je potekal poseg, podal navodila in me uradno odpustil. To sicer ni normalno, da te odpustijo pozno zvečer, vendar sem na poseg pristala samo pod pogojem, da grem še isti dan domov. Odpravila sva se proti domu. Bilo je grozno, boleče, pa čeprav je bila to le majhna pikica, moja pikica, najina pikica. Okrevanje po splavu je bilo psihično zelo težko zame, saj sem se zaprla vase. Najtežje mi je bilo to, da je bilo okrog mene veliko nosečih prijateljic, s katerimi sem v stalnem kontaktu. Niti slučajno jih nisem želela moriti s svojim bednim počutjem, zato o tem enostavno nisem govorila. Počutila sem se zelo slabo. Čez nekaj časa sem odkrila, da mi je veliko lažje, če ljudem povem kaj se mi je zgodilo, zato sem določenim sodelavkam in prijateljicam enostavno povedala vse. Bilo je hudo, veliko krat mi je med pogovori šlo na jok, ampak bilo je lažje. Po splavu seveda nisva odnehala, saj je želja o otroku ostala nespremenjena. Z ginekologom sem se posvetovala ali je sploh smiselno iti na posvet v ambulanto za neplodnost, glede na to da sem zanosila brez pomoči. Svetoval mi je, da se naj kljub temu udeleživa posveta. In sva se ga, 2 meseca po splavu sva tako prvič zakorakala v prostore ambulante za zdravljenje neplodnosti. Oba sva bila malo živčna, nisva vedela kaj pričakovati. Po pogovoru z zdravnico sva dobila kup napotnic za razne preiskave in nov termin posveta čez tri mesece. V teh treh mesecih sva opravila preiskave, a potiho vseeno upala, da nama bo ponovno uspelo preden bo potrebno iti nazaj. Pa nama ni. Na dan posveta sva bila oba zelo živčna, po poti tja sva v avtu bolj kot ne molčala. Ko sva se vračala s pregleda sva končno en drugemu zaupala, da sva se pred posvetom grozno bala, da bodo rekli: gospod/gospa vi ste pa neplodni ker .. 1000 možnih scenarijev nama je šlo po glavah .. pa vendar se to ni zgodilo, saj sva dobila diagnozo: nepojasnjena neplodnost. What? In kaj si naj zdaj s tem začnem? Je bila moja prva misel po slišanih besedah zdravnice, čeprav sem si zelo oddahnila, da ni nič hujšega. Na podlagi predhodne nosečnosti in vredu izvidov se je zdravnica odločila, da mi zaradi mojih nerednih ciklusov predpiše hormonske tablete za spodbujanje ovulacije. Zraven terapije sem dobila tudi napotnico za ultrazvočno spremljanje reakcije jajčnikov na prvo terapijo, da vidimo kako se telo oziroma jajčniki odzivajo na hormone. Vse lepo in prav, tablete začnem jemati z naslednjim ciklusom.

Opombe: Zgodba je objavljena kot del projekta “Resnične zgodbe”. Zaradi varovanja osebnih podatkov ostaja avtor zgodbe anonimen, prav tako so spremenjena imena krajev, oseb, idr., ki bi lahko nakazovala na identiteto avtorja ali drugih oseb v zgodbi. Zgodba ne izraža mnenja Psihološkega raziskovalnega inštituta.