“Kako dolg je čas” je knjiga Mateja Dolenca za mlade radovedne bralce. Še kar nekaj drugih pravljic razlaga o času, mašinah, ki ga merijo in nas ljudeh, kako različno ga razumemo.

Kako resnično dolg je čas sem razumela šele predvčerajšnjem, ko sem preživela cel dan s tabo. Z napisanim sem ti ravnokar naredila krivico, saj ima dan štiriindvajset ur, jaz sem jih pa ob tebi preživela le peščico, približno od osme zjutraj do šeste zvečer.

Čas je težek. Kljub pogovoru, gledanju televizije, sprehodu je bil čas težek. Ne najin čas. Najin čas je bil zame čudovit. To je bil čas, za katerega vem, da mi je podarjen, katerega neizmerno cenim in za katerega se neverjetno bojim dne, ko ga več ne bo. Zate pa je bil čas mučen. Kot da bi lahko čutila v dno duše vsak udarec minutnega kazalca, ki se kar ne premakne naprej. Šestdeset sekund je lahko večnost, ko ima človek voljo in željo, vendar mu telo ne dopušča.

Vsake toliko se mi je zdelo, da si zaplavala v svoj svet, da ti je lepo. Ob poslušanju pesmi si pozabila na vso težo in muko sedanjosti, kar vsaj malo ublaži mojo notranjo bolečino. Naj pojejo, samo, da si srečna.

Veš težko je. Pa si ne jemljem pravice reči, da je meni težje kot tebi, ampak težko mi pa je. Te gledati tako, ravno tebe, ki si mi toliko dala. In čeprav vem, da je enkrat čas za vse bolečina že ob sami misli prevelika. So stvari na katere se lahko pripraviš in so ostale res pomembne stvari. Ti si res pomembna. Počakaj z mano še toliko, da bova skupaj šteli minute.

Opombe: Zgodba je objavljena kot del projekta “Resnične zgodbe”. Zaradi varovanja osebnih podatkov ostaja avtor zgodbe anonimen. Zgodba ne izraža mnenja Psihološkega raziskovalnega inštituta.