RZ: Pod tvojo masko je ranljivost

Uredništvo
03 marca, 2022
Ena od stvari, ki so se me včeraj najbolj dotaknile, je bila, ko si rekla: »Pokliči očeta na odgovornost,« in to, da se na vse kriplje trudim, da me ne bi zapustili. V tem je res moja bolečina. Bi rada razmislila o tem. V prvem hipu se mi zdi poklicati očeta na odgovornost čisto prav in upravičeno. Takoj vidim, da si tega nikoli nisem upala narediti, da sem ga ves čas branila in zagovarjala. In da sem se tako obnašala tudi do vseh ljudi, ki so bili do mene odklonilni. Ali krivični. Ali nastrojeni. Ali indiferentni. Ko sem se tega tvojega stavka še enkrat spomnila doma, pa je bilo, kot da bi imela v grlu cmok, ki me tišči in ga ne morem požreti! Ampak jaz se moram premakniti, ta cmok moram prežvečiti! To bi rada povezala. Ni mi treba posebej razglabljati, da vidim povezavo. Oče se mi je zdel tako ranljiv, da si nisem nikoli upala pokazati, kaj vidim za njegovo masko. Čutila sem tudi, da nisem nikoli upala pokazati, kaj vidim za njegovo masko. Čutila sem tudi, da se me včasih boji. Ravno ranljivost je skupna točka mojih težavnih odnosov. Moje izbire so me vedno pripeljale do ljudi, ki sem jih videla in začutila kot preveč ranljive, da bi jim lahko povedala, kako mi je ob njih. Ali da bi lahko povedala, da z njihove strani nekaj ni v redu. Ali da v tem odnosu ne gre za vzajemnost. Potlačila sem svoje občutke, vzela sem njihov delež odgovornosti nase – in kakšen paradoks – večinoma so oni mene klicali na odgovornost, mi očitali to ali ono ali pa mi vsaj preložil svoj del. Sebe so brezhibno skrili za kakšnimi banalnimi izgovori. Tudi če sem jasno in prozorno videla vse to, se temu nisem mogla upreti. Kot da bi bila zvezana. V moji glavi je obstajal samo en tir: »Če bom dovolj vztrajna in bom potrpela in jim bom dala še eno priložnost, bodo sprevideli svoj del in spoznali, kaj hočem povedati.« Temu se nisem znala odpovedati! Skratka, povsem začaran krog! Zdaj razumem celo sliko. Nisem mogla tvegati, da izgubim ljubezen očeta. Glede na to, da sem pri nas doma vse skupaj videla tako nestabilno in krhko, se mi je ta strah – če bi povedala, kako mi je, bi izgubila ljubezen – zdel na mestu. Še nekaj bi si rada prečistila. To, kar sem jaz videla za dejanji in besedami drugih ljudi, je vedno ostajalo v meni. Z ničemer nisem pokazala, da ljudi spregledam, in kljub temu se spomnim veliko primerov, ko sem čutila z druge strani neko spoštovanje. Še posebej pri tistih, ki so imeli kaj skriti ali si niso upali biti iskreni. Imela sem občutek, kot da so me ljudje postavili malo nad druge in kot da so me hoteli imeti malo na distanci (zdaj mi je jasno, da zato, da bili bolj varni). Tako spoštovanje sem zelo otipljivo čutila tudi od ljudi, ki so se sicer obnašali zelo arogantno in podcenjevalno do ostalih. In še nekaj je zelo očitno – to se zgodi v nekaj trenutkih, ko koga spoznam. Tu se mi zdi, da se mi nekaj posveti. Lahko prepoznam, da se tak odnos do mene praviloma dogaja s strani moških, z ženskami (v potencialno težavnih odnosih) pa gre praviloma za navezo Žrtev – Rešiteljica. Ženske tega mojega skeniranja njihove psihe pravzaprav ne opazijo in se na to ne odzovejo, zato je moja občutljivost samo pripomoček za globlje čutenje njihovih težav – kar se na začetku zdi prednost, ne težava. Zdaj razumem (in tudi čutim) to, kar sem vedno opažala, pa nisem vedela, zakaj je tako. Moški, ki ne morejo/ne znajo biti iskreni in neposredni (ampak se kažejo kot nekaj drugega, kot so), se me malo bojijo. In če sem imela za prijatelje moške, ki so naravni in sproščeni, sem – ravno nasprotno – za partnerja vedno imela moškega, ki se je trudil biti nekaj drugega, kot je bil v resnici. Razumem, da tu ponovim svoj tip navezave z očetom. In razumem, da imeti ob sebi nekoga, ki ves čas gleda skozi tebe, ni ravno prijetno – še posebej če ti je veliko do tega, da te takega ne sme nihče videti. Tu se mi odpre pogled na to, da je ta situacija izhodišče za neizogiben zaplet: jaz ne smem pokazati, kaj vidim. Ko drugi igra svoj nastop, je jasno videti, da me ni prepričal, in čeprav nič ne rečem, se počuti razgaljenega in me zato želi diskreditirati. Govoriti naravnost o tem je zanj prepovedano. Moje hrepenenje po iskrenosti je vedno bolj iluzorno in v odnosu je vedno manj osebnega… To, kar me v tem premišljevanju najbolj boli, je, da sem jaz čutila nelagodje drugega in da sem naredila VSE, da moja resnica ne bi prišla do njega! Ali da bi prišla v olepšani obliki! Ali ko bo pravi čas! Seveda ni bil nikoli pravi čas. Ampak tako se ne da živeti! Koliko trpljenja sem prestala, da si končno to lahko priznam! Kako zelo sem hotela vsakemu prihraniti vse, kot da ne gre  za odraslega človeka. V bistvu nikogar nisem hotela prizadeti, ampak zdaj šele vidim, da je vseeno možno povedati, kako ti je, pa zato stvari še ne razpadejo. Zdaj je moj trud – prihraniti mu vse – videti bolj neki skrajen poskus, da me ne bi zapustili! Moja edina rešitev je torej spremeniti smer in se povezati z nekom, ki je tak kot je, in se mu ni treba pretvarjati, da je kaj več. In ki ne bo smrtno ogrožen ali brezbrižen, če bom rekla, da mi nekaj ni v redu. To bo zame pomenilo, da se bom morala odpovedati svoji nuji ugibanja misli drugih in da se bom morala odpovedati svoji nuji ugibanja misli drugih in da se bo gotovo nastopilo vprašanje – kaj pa naj počnem, če tega ne delam, če mi ni treba ugibati, kaj čuti… Poleg tega čutim, da moški, ki se ne pretvarja, zame pomeni tudi nevarnost. Ne vem natančno, zakaj, mislim pa, da me je prave bližine v resnici strah… Zapis je povzet po Sanja Rozman: Umirjenost (2013).   

Uredništvo

Uredništvo našega bloga skrbi za redno objavljanje strokovnih prispevkov sodelavcev, objavljanje zgodb iz projekta Resnične zgodbe ter novic vezanih na delovanje inštituta.

Morda vas bo zanimalo tudi: 

RZ: Prepoved v sebi

RZ: Prepoved v sebi

Mama me kar naprej raketira s kritiko: spet kompliciraš, ne bo ti uspelo, kaj si to kupuješ, saj...

RZ: Sanjam o naju

RZ: Sanjam o naju

Sanjam o naju, nasmeh se nariše na moj obraz.   Sanjam, kot da imam šestnajst jih spet. Ne...