Ločitev ni nekaj, kar si kdajkoli predstavljaš, ko stopiš v zakon. Dolgo sem se prepričeval, da bo bolje, da bova našla skupno pot, a globoko v sebi sem čutil, da se oddaljujeva na način, ki ga ne morem več spregledati. Odločitev, da končava najino zgodbo, je bila ena najtežjih v mojem življenju.

Ko sem prvič izgovoril besedo “ločitev”, sem imel občutek, kot da mi je nekaj odvzelo tla pod nogami. Zavedanje, da se končuje nekaj, v kar si vlagal leta, da bodo najini skupni spomini postali le preteklost, je bilo srce parajoče. Pogovori, solze, občitki in dvomi – vse to je bilo del procesa, ki ga ne privoščim nikomur.

Ločitev ni bila le konec partnerskega odnosa, ampak tudi konec poznane rutine, razpad skupnih sanj in začetek nečesa popolnoma novega. Nenadoma sem se znašel sam v tihem stanovanju, soočen z vprašanji o tem, kdo sploh sem brez tega odnosa. Spremembe so bile ogromne – tako čustveno kot tudi v vsakdanjem življenju.

Ko sem bil na najnižji točki, sem se odločil poiskati pomoč. Psihoterapija mi je pomagala razumeti, zakaj sem čutil takšno praznino, kako predelati izgubo in kako ponovno začeti. Naučil sem se, da je normalno čutiti bolečino, da si lahko dopustim biti ranljiv in da proces zdravljenja ne poteka linearno.

Ločitev me je naučila ogromno. Naučil sem se, da odnos ne more preživeti samo na temelju preteklih občutkov, temveč zahteva stalno skrb in prisotnost. Spoznal sem, da je pomembno poslušati svoje potrebe in potrebe partnerja, ter da ni sramotno priznati, ko nekaj preprosto ne deluje več.

Danes vem, da ločitev ni poraz, temveč nov začetek. Počasi gradim novo življenje, učim se biti srečen sam s seboj in vem, da se bo časom odprlo novo poglavje. In to je v redu.