RZ: Azimut

Uredništvo
14 januarja, 2021

Spet ne veš, in spet vem še zate.

Spet sediš v avtu sam in jaz mislim nate.

Čakam en znak, tvoj klic, karkoli.

Čakam kot vedno, ampak vedno je nikoli.

 

Upam, da mogoče, mogoče bo pa spet.

Mogoče boš kaj rekel in zavrtel moj svet.

Upam, da ne pozabiš na skupne korake, minute, letne čase.

Da se obrneš in prideš nazaj, ker enkrat najlepše to je bilo kjer te ni zdaj.

 

Čakam, da rečeš: “prosim ostani”.

Prosim spomni se, kako je bilo hoditi z dlanjo v dlani.

 

Prosim ne misli, da mene ni strah, da vem kam to vodi.

Tudi jaz nimam izpita iz življenja.

Tudi jaz bi raje na soncu ležala, školjke v pesku iskala.

Tudi jaz bi raje vonj morja v laseh imela,

čakala vzhode in se srečno vrtela.

 

Prosim ne zbriši me iz obzorja.

Izračunaj azimut in me poišči.

Poišči me v zvezdah, v koordinatah, kakorkoli.

Samo najdi me prosim,

ker vedno boš tle in

nočem, da je vedno nikoli.

 

Za M.

 

Opombe: Zgodba je objavljena kot del projekta “Resnične zgodbe”. Zaradi varovanja osebnih podatkov ostaja avtor zgodbe anonimen. Zgodba ne izraža mnenja Psihološkega raziskovalnega inštituta.

Uredništvo

Uredništvo našega bloga skrbi za redno objavljanje strokovnih prispevkov sodelavcev, objavljanje zgodb iz projekta Resnične zgodbe ter novic vezanih na delovanje inštituta.

Morda vas bo zanimalo tudi: 

RZ: Prepoved v sebi

RZ: Prepoved v sebi

Mama me kar naprej raketira s kritiko: spet kompliciraš, ne bo ti uspelo, kaj si to kupuješ, saj...

RZ: Sanjam o naju

RZ: Sanjam o naju

Sanjam o naju, nasmeh se nariše na moj obraz.   Sanjam, kot da imam šestnajst jih spet. Ne...