Izdelek brez naslova (8)

Avtor: Maja Maraž

Umetnost starševstva je umetnost ohranjanja stika ali kot mu pravimo tudi uglaševanja z novorojenčkom, potem dojenčkom, malčkom, otrokom, mladostnikom in odraslo osebo. Uglaševanje z dojenčkom je lahko za odrasle zahtevno, ker smo polni svojih misli, ciljev, načrtov, ki nas pogosto poganjajo v naglico in učinkovito ravnanje. 

Da bi se uglasili z dojenčkom, se moramo v našem običajnem tempu upočasniti, izstopiti iz svoje usmerjenosti k ciljem, zaplavati v brezčasje, za nekaj časa odložiti svojo učinkovitost, se izprazniti, podobno kot pri meditaciji, ko se lahko naš miselni tok ustavi. Ob tem imamo ob otroku priložnost, da začenjamo spoznavati tudi svoje potrebe. Cilj je torej ustvariti prostor, ki omogoča, da se ob otroku počutimo čimbolj sproščeno in se nanj odzivamo mirno. Otrok si namreč želi, da starša poskrbita zase in za njega, saj je od njune nege odvisen način njegovega vedenjskega odzivanja na stres.

V nadaljevanju bomo pogledali tri trenutke, ki pomembno pripomorejo k vzpostavljanju melodičnosti in ritmičnosti v odnosu med staršema, predvsem mamo in otrokom.

Dojenje

Pomen dojenja je večji kot zgolj le hranjenje temveč daje otroku in materi občutek povezanosti, ritmičnosti in uglašenosti. Nekaj minut po rojstvu  novorojenčki sami odrinejo, z nogicami po materinem trebuhu do prsi in začnejo sesati. Matere začnejo zelo hitro prepoznavati vonj novorojenčka, novorojenček pa se zelo hitro nauči prepoznati vonj mleka svoje matere.

Na dojenje lahko zato gledamo kot na ključno metodo vzpostavljanja odnosa med materjo in otrokom, ki pa še zdaleč nima le funkcije hranjenja. Ob prvem dojenju se vzpostavi interakcija med otrokovimi zahtevami in materino pripravljenostjo, da jih izpolni – gre za jemanje in dajanje. V prvih mesecih, ko mati doji dobi možnost usklajevanja svoje čustvene in fizične občutljivost, hkrati pa je to zanjo edinstvena priložnost usklajevanja ritma z otrokom. Med dojenjem se namreč sprošča oksitocin, ki uspava, umirja in znižuje napetost v možganih. Otrok se torej umiri, nahrani, poleg tega pa ima zagotovljen občutek varnosti, sprejetosti in ljubljenosti. Dojenje pomirjujoče vpliva tudi na mamo in ji pomaga pri vedno bolj sproščenem sprejemanju odnosa mama – otrok. Materina psihološka in fiziološka drža torej vplivata na obojestransko zadovoljstvo pri dojenju. S tem ko se mati v odnosu z otrokom dobro počuti, ji kljub stresu, pomanjkanju spanja in drugim motečim dejavnikom uspe ostati v stiku z otrokom. 

Spanje

Spanje je v dojenčkovem obdobju neločljivo povezano z ritmom hranjenja. Dojenček se v materinem naročju najlažje umiri, saj sliši njeno bitje srca, občuti toplino njene kože, sliši njen pomirjajoč glas, vidi njene oči in zaznava rahlo pozibavanje njenega telesa. V začetnih mesecih dojenčkovega življenja je ritem spanja neurejen ter povezan s sproščenostjo in prisotnostjo matere in očeta. Predvsem v prvih šestih mesecih je zato dobro, če ima mati možnost da nekdo drug opravi gospodinjska opravila in jo s tem razbremeni. Otrok  bo lažje spal in funkcioniral, če bo ob sebi imel mati, ki ne bo tesnobna in v stiski ampak bo tu in zdaj zanj.

Priporočljivo je tudi, da otrok prve mesece spi ob strani pri materi in očetu, saj se s tem umiri njegov srčni ritem in dihanje. Umiri se tudi zato, ker čuti utrip materinega srca in sliši materino dihanje, kar mu daje občutek varnosti in zaupanja. Prav tako pa skupno spanje pozitivno vpliva na materino počutje, saj se ob tem ko čuti otrokov srčni utrip, dihanje in njegovo premikanje mati lažje umiri in zaspi. Pri tem mora biti tudi oče razumevajoč do povezanosti med otrokom in materjo, saj postavljajo s skupnim spanjem zdrav način povezovanja.

 

Jok

Jok je najbolj izdelan in raznolik odziv, ki ga je dojenček sposoben.  Matere se takoj naučijo prepoznavati jok svojega otroka, kar je pričakovati, saj se ob zvoku dojenčkovega joka materin prefrontalni desni korteks in srednji del možganov povečajo in razširijo regulatorji za čustva. Jok je namreč kritičen pri vzdrževanju stika med materjo in otrokom, zato njeni možgani ob tem zvoku vklopijo »alarm«, ki ji omogoča, da se uglasi na dojenčkov jok in ponovno vzpostavi stik z njim. 

Edini naravni odziv staršev ob joku dojenčka je, da ga primejo v naročje in zanj poskrbijo. S tem, ko starš prime otroka v naročje se odpre možnost za vzpostavitev stika med njima. Z odzivanjem na jok  gradijo varno in trdno navezanost, kar pa s časoma pomeni, da bo joka vedno manj, saj bo med staršem in otrokom vzpostavljeno zaupanje, da se nanje lahko zanesejo. 

Raziskave kažejo tudi, da se bo varno navezan otrok v najstniških letih prej zatekel po pomoč in pogovor k staršem kjer je bil odziv na njegov jok v otroški dobi takojšni, kot pri tistih, kjer se starši niso odzivali. Dojenčki, ki niso bili slišani bodo v odrasli dobi imeli težave z zaupanjem in bodo na nefunkcionalen način iskali pozornost. 

Naročite se na e-novice, če želite prejemati prispevke neposredno v svoj e-poštni nabiralnik.