Pogled v naše življenje in preteklost, dosedanje dosežke in padce, je zelo človeška in naravna dejavnost. Nekateri se zelo pogumno soočijo s svojim stanjem ter reflektirajo svoje življenje, tehtajo svoje odločitve in pričakovanja, drugi pred tem bežijo, nihče pa se tem mislim in občutjem ne more v celoti izogniti.

Življenje velikokrat ne gre po načrtih, saj ima posebno moč, da nas pelje v smeri, ki si jih nismo mogli niti zamisliti in nas sooča s preizkušnjami, ki se nam lahko zdijo nesmiselne, pretežke, celo krivične. Ob tem pa navadno čutimo razočaranje, ki je zaradi nepredvidljivosti življenja zelo pogosto, po teoriji celo tretje najpogosteje prisotno negativno občutje, takoj za tesnobo in jezo.

Z razočaranjem se srečamo, ko naši upi in pričakovanja niso doseženi. Lahko se pojavi v najrazličnejših situacijah – po sprejemanju kakih večjih, pomembnih odločitev, ali pa povsem na vsakdanji bazi. Kupili smo nov avto, ki ga moramo nenehno popravljati, ni nam uspelo pospraviti stanovanja, zamudili smo termin, slabo vreme nam je pokvarilo načrte za nedeljsko popoldne…

Najpogostejše in najbolj boleče pa je gotovo razočaranje v odnosih: romantičnih, prijateljskih, družinskih … Del vsakega odnosa, ki ga cenimo in nam je pomemben, so tudi pričakovanja, ki se pogosto ne izpolnijo, zato je razočaranje v odnosih z drugimi neizogibno. Ljudje v odnos z nami prihajajo s svojimi idejami, občutki, željami in izzivi, zato je nemogoče, da bodo vedno izpolnili naša pričakovanja. Ko čutimo razočaranje nad drugimi, pogosto občutimo tudi frustracije, razburjenost, jezo, užaljenost, občutek nerazumevanja in še celo vrsto težkih občutij.

Pogost del življenja je tudi razočaranje nad samim sabo, ki je prav tako zelo težko občutje, saj se mu po navadi pridružita tudi žalost in krivda. Do sebe imamo veliko pričakovanj: kako bi se morali obnašati, kaj čutiti, kaj bi morali narediti z našim časom in energijo, kakšne sposobnosti in poklice bi morali imeti itd. Glede na vsa ta pričakovanja, s katerimi se neizogibno sreča vsak človek, je enostavno prepoznati in videti, da je razočaranje zelo univerzalno občutje.

Kako se soočiti z razočaranjem

Velikokrat se nam zdi, da se najhitreje in najvarneje izognemo razočaranjem tako, da preprosto nimamo pričakovanj. Ampak to je praktično nemogoče – mislim in idejam o tem, kako se bo ali naj bi se neka stvar razvila, se nikakor ne moremo izogniti. Prav tako so pričakovanja za nas dobra. Kako se torej soočiti z razočaranji, ki so neizogibna? Klinični psiholog, dr, Justin Arocho (2021) je podal nekaj praktičnih nasvetov:

Razočaranje je najlažje ignorirati, minimalizirati ali pa se zamotiti pred tem neprijetnim občutkom. Takšno delovanje je lahko razlog za razvoj mnogih drugih težav. Prepoznati razočaranje s tem, ko ga poimenujemo in ovrednotimo, je dober začetek, saj nam lahko pomaga, da se z njim soočimo na zdrav način. Ovrednotenje naših občutkov pomeni, da sprejmemo njihovo prisotnost in razumemo, da je popolnoma sprejemljivo in razumljivo čutiti, kar čutimo, in da se to pojavi z razlogom.

Če smo se kdaj trudili, da bi čustvo preprosto izginilo, potem smo verjetno hitro spoznali, da stvari ne potekajo na tak način. Ko nekaj začutimo in čutimo je to čustvo tam, dokler ne izzveni ali preneha. Vsem čustvom, vključno z razočaranjem, intenziteta sčasoma izzveni. To se zgodi ne glede na to, kako neprijetna in močna so na začetku.

Del zdravega soočanja z razočaranjem je torej zavedanje, da je razočaranje kot val, ki ga je potrebno sprejeti in z njim plavati, dokler ne mine. Prijaznost do sebe in ovrednotenje občutij lahko pomagata pri čakanju, da val razočaranja mine. Pomebno se je zavedati, da je razočaranje stanje, ki se nam je zgodilo in ne realnost naše biti. Razočaranje nismo mi sami, ampak je zgolj občutje, ki prihaja in odhaja iz našega življenja.

Z razočaranji se lahko soočamo tudi tako, da pričakovanja prilagodimo tako, da jih lažje uresničimo. Če pričakujemo nekaj, kar je neskladno z realnostjo, potem je verjetnost razočaranja veliko večja. Pomaga pa tudi zavedanje, da je razočaranje del življenja, ki se mu v celoti nikakor ne moremo izogniti. Če torej pričakujemo življenje brez razočaranj, bomo gotovo razočarani.

Ko občutimo razočaranje v življenju ali v odnosih do sebe ali drugih, je torej veliko zdravih načinov soočanja. Pri osebah v tretjem življenjskem obdobju je nemalokrat to najpogostejša, celo osrednja tema, s katero se soočajo. Z zavedanjem, da se njihovo življenje počasi poslavlja, prihaja tudi naravno pretehtavanje preteklosti. Kaj je bilo prav, kaj narobe, kaj bi lahko bilo bolje, kaj bi moralo biti drugače. Ljudje se odzovejo in s tem soočajo na zelo različne načine, pogosto je ob teh pogovorih prisotno veliko smeha, pa tudi bolečine.

Pomembno je torej, da se poskušamo z negativnimi občutji soočati kar se da pogosto, se od njih učiti in na podlagi novih spoznanj usmerjati življenje v pristnejšo, bolj prisotno in neopravičljivo obliko sebe. Hitri ritem življenja in raznovrstne naprave nam ponujajo odličen, zelo enostaven beg pred samim sabo in spremljajočimi težkimi občutji. Dejstvo pa je, da temu nikakor ne bomo mogli v celoti ubežati, tudi, če se nam danes to zdi mogoče. Današnje soočanje s temi občutji je tako prava priložnost za učenje usmerjanja življenja, da bo na dolgi rok lažje, bolj izpopolnjeno, umirjeno in osmišljeno.