Začnimo na začetku. Kaj je svetovanje?
Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) navaja, da je svetovanje sledeče.
svetováti -újem in svétovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ẹ́)
1. izražati svoje mnenje o tem, kako naj kdo, zlasti v neprijetnem, neugodnem položaju, ravna, dela
2. s prislovnim določilom dajati (na)svete, strokovna mnenja
● preg. komur ni svetovati, temu ni pomagati ne da se pomagati človeku, ki noče poslušati nasvetov
Slovarju bi lahko očitali, da nima povsem prav. Lahko bi rekli, da se torej psihološko svetovanje v večini loči od kakršnegakoli svetovanja.
Psihološko svetovanje ne pomeni »izražati svojegamnenja« (kakor navaja SSKJ), marveč gre za znanstveno utemeljeno disciplino in zahteva nekaj več. To je usposobljenost svetovalca in uporaba raznih psiholoških tehnik, metod in spretnosti, s pomočjo katerih spodbuja klienta k doseganju pozitivnih sprememb. Od nezadovoljstva k zadovoljstvu. Od nizkega samovrednotenja in samospoštovanja k višjemu. Od trpljenja k razbremenitvi in boljši kakovosti življenja.
Vrnimo se k navedeni definiciji, ki zavzema besede: »…zlasti v neprijetnem, neugodnem položaju«. Res je. Posamezniki največkrat iščemo pomoč in (čustveno) podporo takrat, ko nam ni prijetno, ko se znajdemo v stiski ali ko nam dosegljivi viri pomoči zmanjkajo in naš problem preseže omenjene vire pomoči. V resnici pa je psihološko svetovanje dobrodošlo (in zaželeno) tudi takrat, ko se, na primer, soočamo z novimi izzivi, spreminjamo svojo rutino, se uvajamo ali privajamo na novo socialno vlogo, vnašamo določene spremembe v svoje življenje ali tudi takrat, ko občutimo srečo in si jo želimo prenesti na ostala področja našega življenja in delovanja. Tudi ugodje, sreča in veselje so čustva, ki jih je potrebno ozavestiti, predelati, občutiti in sprejeti.
Dobro (psihološko) svetovati ne pomeni zgolj svetovati kako v neprijetnem položaju »ravnati in delati« (kot navaja SSKJ). Psiholog si v procesu svetovanja želi temu »ravnati in delati« dodatni čustveno noto. Stremi k temu, da klient skozi pogovor razkrije in spozna svoje misli in občutke, ki so vezani na problem. Pri tem mu pomaga in ga spodbuja, da se aktivno sooča s svojimi notranjimi vsebinami, čustveno reagira nanje in pridobi nova spoznanja in spretnosti, ki jih bo vključil v svoj vsakdan. Psihološko svetovanje je načeloma časovno krajši proces. V večji meri se osredotoča na klientovo trenutno problematiko ter ne analizira in išče odgovorov v preteklosti.
Onkraj skrajno laične definicije, ki nam jo ponuja Slovar, je bistvo psihološkega svetovanja odnos med svetovalcem in svetovancem. Dober svetovalec ne daje nasvetov, temveč klientu ponuja prostor in čas poln empatije, spoštovanja in pristnosti ter mu na ta način pomaga pri svojemu osebnostnem razvoju. Deluje etično, pošteno in spoštljivo. Je čustveno prisoten in stabilen. S klientom sodeluje in svoje delo prilagaja klientovemu ritmu.
Cilj psihološkega svetovanja ni dajanje nasvetov, prav tako ne reševanje problema. Cilj (dobrega) psihološkega svetovanja je iskanje človekovih kompetenc, virov in sposobnosti. Zato je svetovanje usmerjeno na iskanje rešitev in ne v analizo izvora problema. Slavi in osredotoča se na male spremembe. Stremi k prepričanju, da so viri pomoči in posameznikove kapacitete že prisotne v našem življenju. Potrebno jih je samo ozavestiti in uporabiti. In nenazadnje je to nekaj najlepšega, kar nam življenje daje.
