Za vse nas velja, da nas prav človek, ki ga najbolj ljubimo in nas lahko polne radosti ponese v nebo, lahko tudi popolnoma potolče. Ni treba veliko – le rahel odmik glave vstran ali mimobežna, nepremišljena opazka. A brez te občutljivosti tudi ni bližine. Če je naša povezanost s partnerjem varna in močna, smo lahko kos tem trenutkom ranljivosti oziroma jih celo uporabimo za to, da se še bolj zbližamo s partnerjem. Toda, če se v odnosu ne počutimo varne in povezane, so ti trenutki kot iskra v suhem gozdu, ki lahko zaneti uničujoč požar.
Navadno se ujamemo v treh osnovnih vzorcih pogovorov, ki so kot negativne zanke in v katerih se s partnerjem ne moremo varno povezati. Iskanje krivca je vzorec, ki pelje v slepo ulico vzajemnega obtoževanja, ohranja partnerja na veliki razdalji ter onemogoči vnovično sodelovanje in ustvarjanje varnega zavetja. Za večino je iskanje krivca kratek uvod v najbolj razširjen in nevaren ples obupa. Raziskovalci partnerskih odnosov poimenujejo ta ples tudi zahteva-umik ali kritika-obramba. Dr. Sue Johnson ga imenuje protestna polka, saj ga opisuje kot protest proti izgubi občutka varne navezanosti, ki jo v odnosu vsi potrebujemo. Tretji vzorec se imenuje zamrznitev ali beg. Ta se običajno zgodi, potem ko sta partnerja že nekaj časa v protestu in ne vidita nobenega upanja več, zato začneta obupovati in zamrzneta svoja čustva in potrebe, tako, da med njima ostane samo otopelost in odtujenost. Oba naredita korak nazaj, da bi ubežala bolečini in obupu.
Vsi se s svojimi ljubezenskimi partnerji kdaj ujamemo v eno ali pa vse te negativne zanke. Za nekatere so to kratki, vendar tvegani plesi v sicer varnih zvezah. Za druge, ki so manj varno povezani, ti postanejo odzivi iz navade. Čez čas je potreben le partnerjev namig v negativno stran in zažne se kaos. Postopno se ti strupeni vzorci tako vpletejo v odnos, da postanejo njegova stalnica in ga spodjedajo ter tako onemogočajo vsak poskus popravila škode ali vnovične povezave.
Ko se ne počutimo varne in se partner ne odziva na nas, lahko zavarujemo in ohranimo povezavo samo po dveh poteh. Ali se izogibamo sodelovanju, tako da poskušamo potlačiti svoja čustva, se zapremo in zanikamo svoje potrebe po navezanosti – ali pa poslušamo svoje občutke tesnobe in si prizadevamo za pozornost in odziv.
Katero strategijo uporabimo, ko se počutimo tako nepoveznae – torej ali postanemo zahtevni in kritični ali pa se umaknemo in zapremo – je delno odvisno od našega naravnega temperamenta, v večji meri pa to narekujejo lekcije, ki se jih naučimo v ključnih navezanih odnosih iz preteklosti in sedanjosti. Poleg tega te strategije niso stalne, saj se z vsakim odnosom učimo na novo. V enem odnosu smo lahko kritični, a se v drugem odmikamo.
Povzeto po knjigi dr.Sue Johnson “Hold Me Tight”.
