RZ: Preko hrane iščem stik z mamo
Ko pomislim na svoje otroštvo, se mi pred očmi odvrtijo podobe kuhinje, polne vonjev po sveže pečenem kruhu in juhah, ki jih je mama pripravljala vsako nedeljo. Mama je v kuhinji preživela ure, vedno zatopljena v pripravo obrokov za družino, a takrat tega nisem razumela kot nekaj posebnega. Zame so bili njeni obroki zgolj del vsakdana. Toda, ko se je najin odnos začel oddaljevati, sem se znašla pred praznim krožnikom, čustveno lačna in željna bližine, ki je nisem več našla v njenih jedeh.
28. oktobra 2024
Deli članek

Iskanje bližine

Najino odtujitev sem začela opažati v najstniških letih, ko sem se želela oddaljiti od njene zaščitniške vloge, a hkrati hrepenela po njeni pozornosti. Mama je bila stroga in vedno usmerjena v praktičnost; redko sva govorili o čustvih, a to takrat nisem pogrešala – mislila sem, da je tako povsod. Vedno, ko sem iskala njen objem ali tolažilne besede, je raje ponudila krožnik testenin ali skodelico sladkega čaja. Takrat sem mislila, da je to znak ljubezni, način, kako se poveže z mano.

Ko sem bila žalostna, se je pojavila z mojo najljubšo torto, in ko sem se počutila osamljeno, je pred mano postavila krožnik s čokoladnimi piškoti. Hrana je postala najin jezik. In jaz sem počasi, nevede, začenjala verjeti, da bom bližino z njo dosegla le, če bova skupaj delili trenutke, povezane s hrano. Najin odnos se ni poglabljal skozi pogovore in smeh, temveč skozi pripravo jedi in skupne obroke.

Hrepenenje po izgubljeni vezi

Ko sem se preselila na svoje, sem mislila, da bom živela svobodno, a kmalu sem začela čutiti praznino, ki je nisem znala pojasniti. Na trenutke sem doživljala valove osamljenosti in nezadovoljstva. Takrat sem se zatekala k hrani, še posebej takrat, ko sem pogrešala mamo. Namesto da bi jo poklicala ali obiskala, sem si v kuhinji pripravila jedi, ki jih je nekoč pripravljala ona – njen zelenjavni riž, njeno jabolčno pito, enolončnice z okusom po domačem.

S kuhanjem in hranjenjem sem iskala stik z njo, kot da bi me ti okusi in vonji lahko povezali z izgubljeno bližino. Občutek bližine, ki ga nisva nikoli zares razvili v resničnem življenju, sem našla v okusih hrane, ki so me spominjali nanjo. V sebi sem iskala toplino, ki bi mi jo morala dati ona, a nisem imela poguma, da bi ji povedala, kako zelo pogrešam najin pristen stik.

Ugotovitev: Klic po bližini

Po nekaj letih, ko sem že oblikovala svoje življenje, sem končno začutila potrebo, da se z mamo odkrito pogovorim. Vedela sem, da bo težko, saj nisva vajeni pogovora o čustvih. Nekega večera sem jo povabila na večerjo in skuhala nekaj jedi, ki jih je ona nekoč pripravljala zame. Ko je sedla za mizo, sem si končno dovolila, da izrazim svoje občutke.

“Mama,” sem začela počasi, “spomnim se, kako si kuhala zame, in to mi je vedno pomenilo največji znak tvoje ljubezni. Vedno si poskrbela, da nisem bila lačna, a včasih sem bila lačna za tvojimi besedami.” Bila je tiho, a v njenih očeh sem videla, da razume. Po dolgem premoru je le spregovorila: “Nikoli nisem znala drugače pokazati ljubezni, kot da skrbim zate. Tudi sama nisem dobila objemov in toplih besed, pa sem mislila, da bo hrana dovolj.”

Tisti večer sva prvič resnično spregovorili o tem, kar sva čutili. Spoznala sem, da tudi ona ni vedela, kako se približati meni na način, ki sem ga potrebovala. Hrana je bila njen način, da izrazi skrb in ljubezen, vendar sem si želela več.

Novo poglavje najinega odnosa

Danes najin odnos temelji na več kot le skupnih obrokih. Naučili sva se, da je bližina več kot poln krožnik in da lahko najdeva skupne trenutke v iskrenih pogovorih. Mama me je začela pogosteje poklicati in me povprašati, kako sem, tudi kadar nisem pri njej na večerji. Jaz pa sem ji povedala, kako veliko mi pomeni, da ji lahko povem svoje občutke in ona posluša.

Hrana je še vedno prisotna v najinem odnosu, vendar ne kot nadomestilo za pogovor ali tolažbo. Zdaj hrano uporabljava kot priložnost za uživanje v skupnih trenutkih. Mama mi še vedno kdaj speče piškote, jaz pa jo povabim na večerjo, ko želim preživeti čas z njo. Naučila sem se, da lahko hrana združuje, a se hkrati zavedam, da stik z mamo potrebuje več – potrebuje pogovor, iskrenost in pripravljenost na vzajemno bližino.

Hrana je bila najin most, vendar sva zgradili nekaj več kot to – pristen odnos, ki ga bova odslej hranili drugače: s toplimi besedami, z objemi in skupnimi trenutki, ki so zdaj resnično najini.