Običajno ne povemo partnerju, da se nas je z neko spontano izjavo ali majhno gesto v resnico zelo dotaknil in nam dal občutek pripadnosti. Vsakdo si zapomni odločilne trenutke, ko je ljubezen nenadoma bolj vidna. Ti trenutki zavedanja, da je partner tukaj za nas, ostanejo z nami in pomembno je, da si jih podelimo. Kako to naredimo lahko vidimo v primeru, ki sledi:

“Zame je bil ključni trenutek pri odpravljanju najinega spora tistega večera, ko si mi povedal, koliko ti še po 45 letih zakona pomeni, da me držiš za roko. Ti mi vedno daš roko in včasih te primem, včasih ne..Ganilo me je, ko si mi povedal, kako pomembno je zate, da te primem za roko in, da ti to pomeni, da sva skupaj in da lahko doseževa kar koli. Nenadoma sem te videla kot nekoga, ki me potrebuje, ne kot dominantnega moškega, ki rad postavlja pravila.”

Tudi, kadar se partnerja ujameta v čustvene zanke, lahko eden od njiju naredi velikanski preskok v empatiji, ki drugega povsem osupne. Na ta trenutek se lahko osredotočata kot na luč v predotu, ko se trudita obnoviti svoj odnos. Za ohranjenje ljubezni je zelo pomembno, da prepoznamo te ključne trenutke povezanosti in jih hranimo na vidnem mestu, prav tako kot vesele družinske fotografije. Spominjali nas bodo na to, kako dragocen je naš odnos in kako je čutiti bližino in povezanost, ter kako preprosto je spremeniti partnerjev svet z ljubečimi dejanji.

Še en vidik, ki nam lahko pri vsem tem pomaga so obredi. Obredi so pomembni za ustvarjanje občutka pripadnosti. To so ponavljajoča se, namerna dejanja (poljub ob odhodu od doma, organiziranje zmenka, namerna odločitev, da opazite partnerjev trud, idr.), ki dajejo pomen določenim trenutkom ali dogodkom. V obredih smo fizično in čustveno dejavni in zato pozitivni navzoči v danem trenutku. Parom pomaga oblikovati njihove lastne obrede povezovanja, še posebej trenutke, s katerimi zaznamujejo snidenje in poslavljanje ali ključne trenutke za ustvarjanje pripadnosti. To so namerno oblikovani trenutki, ki omogočajo vzdrževanje medsebojne povezanosti.

Povzeto po dr.Sue Johnson: “Hold Me Tight”.