Pozitivni učinki barvanja in risanja na osebe z demenco

Polona Rajh
31 oktobra, 2021

Barvanje in risanje že dolgo velja za terapevtsko dejavnost, ki je primerna za vse generacije. Že v davni zgodovini so prvi ljudje risali in barvali po jamskih stenah. Čeprav znanstveniki tem jamskim poslikavam pripisujejo bolj versko, obredno oz. šamansko vrednost, so takratni umetniki z njimi zagotovo izražali svoje strahove, želje in domišljijo, ob tem pa ni izključeno, da so uživali in duhovno rasli.

Danes znanstveniki dajejo prednost raziskovanju vpliva terapije z risanjem in barvanjem na osebe s kognitivnimi in vedenjskimi motnjami. Študije so pokazale, da tovrstna terapija pomaga povečati kognitivne funkcije na različnih področjih možganov. Pri osebah z demenco so koristi terapije z risanjem ali barvanjem takoj opazne. Udeleženci kažejo kognitivne in vedenjske izboljšave, povečanje zaupanja, boljšo komunikacijo in socialno interakcijo. Terapija z risanjem in barvanjem je vključujoča in ustvarjalna. Lahko jim vzbudi mirujoče spomine, včasih celo spodbudi govor, ustvarja občutek namena in dosežka in hkrati ponuja priložnost za neverbalno izražanje, izmenjavo čustev, izkušenj in potreb .Pomaga pri splošnem počutju, saj vzbuja občutek miru, užitka in zadovoljstva.

Pri demenci, ki je lokalizirana na levi strani možganov, doživljajo pacienti postopno izgubo jezika, vendar se pri tem lahko pojavi velika vizualna ustvarjalnost. Če tej osebi ponudimo dovolj podpore, bo lahko s to umetnostjo upodabljala spomine iz življenja pred demenco.

Pri preprostem držanju svinčnika ali čopiča, si oseba  izboljša ali povrne spretnost in natančnost rok, s tem si okrepi motorične sposobnosti, posredno pa izboljša funkcionalno gibanje, ravnotežje in koordinacijo. Aktivno si s tem krepi obseg gibanja mišic in sčasoma lahko te veščine preusmeri v samostojne naloge kot je oblačenje in umivanje zob.

Kot pravi Justine Schneider, odsotnost učinkovitih farmakoloških zdravil za osebe z demenco poudarja potencial psihosocialnih posegov za ublažitev posledic demence in izboljšanje kakovosti življenja. Vizualna umetnost, kot jo imenuje Schneiderjeva, ima potencialne koristi za osebe z demenco, saj spodbuja tudi dostojanstvo, avtonomijo, vzajemnost, izogibanje stigme in družbeno vključenost.

Pri raziskavah, ki jih omenja avtorica, so opisani argumenti in dokazi v prid umetnosti pri demenci, pri tem pa poudarja, da so ti razlogi dovolj, da umetnostna terapija postane del vsakodnevne oskrbe.

Podobne rezultate je dala tudi nadzorovana študija o kognitivnih in psiholoških učinkih barvanja in risanja pri bolnikih z blago Alzheimerjevo boleznijo, ki so jo izvedli med devetindvajsetimi naključnimi bolniki z demenco z rahlo zmanjšano kognitivno funkcijo.

Vse več dokazov kaže, da nefarmakološke terapije vplivajo na nevropsihiatrične simptome in kakovost življenja pri ljudeh z Alzheimerjevo boleznijo. Med temi se zdijo umetniški posegi še posebej primerni za rehabilitacijo starejših, saj delujejo tako na kognitivne funkcije kot kakovost življenja. Vendar pa njihove prednosti še niso ustrezno raziskane.

Ameriško združenje za likovno terapijo (AATA) opredeljuje umetniško terapijo kot poklic duševnega zdravja, pri katerem stranke, ki jih vodi umetniški terapevt, uporabljajo umetniške medije, ustvarjalni proces in nastala umetniška dela za raziskovanje svojih občutkov, usklajevanje čustvenih konfliktov, spodbujanje samozavedanja, obvladovanje vedenja in odvisnosti, razvoj socialnih veščin, izboljšanje orientacije v resnici, zmanjšanje tesnobe in povečanje samopodobe.

Tradicionalne terapije so predvsem preproste umetniške dejavnosti, kot so risanje grafitov, slikanje, izdelava kolažev in barvanje, ki so namenjene vodenju pacientov pri ustvarjanju in izražanju občutkov ter deljenju zgodb skozi umetniška dela, ki jim pomagajo pri odvajanju čustev, lajšanju stresa in izboljšanju fiziološkega in duševnega stanja ter razpoloženja med procesom zdravljenja.

Umetnost se lahko uporablja za zabavo ali odvračanje pozornosti, pa tudi za tolažbo, spodbujanje, pomiritev ali potrditev identitete osebe z demenco. Pravzaprav ni treba čakati, da se oseba z diagnozo demence loti umetniškega raziskovanja ali razširi svojo umetniško prakso. To lahko stori vsak, ki ga skrbi možnost razvoja demence. Umetnost omogoča bogate izkušnje vsem, z diagnozo demence ali brez nje.

Polona Rajh

Polona je diplomirana socialna gerontologinja, ki že več kot deset let aktivno preučuje področje demence. Na našem inštitutu vodi Center za raziskovanje demence ter izvaja svetovanja in programe za osebe z demenco in njihove svojce. V zadnjih letih je razvila poseben interes za izdelavo Montessori pripomočkov za starostnike. V prostem času rada potuje, vrtnari in ustvarja.

Morda vas bo zanimalo tudi: 

Poporodna depresija

Poporodna depresija

Vsako rojstvo je pravi mali čudež narave. Hkrati je to poseben čas tudi zaradi številnih sprememb,...