Tako je splošno prepričanje verjetno tudi, da je rast po travmatičnih dogodkih avtomatično povezana z dobrim občutjem in pozitivno naravnanostjo, kljub temu, da raziskave te povezave ne predvidijo. Ker pa takšno prepričanje lahko povzroči občutek, da če po doživeti travmi ne čutimo takojšnjega ali hitrega olajšanja, potem ne rastemo, je pomembno poudariti, da je potravmatska rast prav to – rast – kjer je najpomembnejši proces, ki lahko traja tedne, meseca in leta. In pomembno je, da prepoznamo vrednost procesa, saj se le tako lahko s svojim stanjem pomirimo in podpremo tudi druge ljudi v njihovem stanju.
Potravmatska rast in soočanje s svojimi stiskami in bolečinami torej, kljub splošnim pričakovanjem, ne vodi nujno k doživljanju manj bolečine zaradi tragedije, ali pa k povečanju prisotnosti pozitivnih čustev. Kljub temu, da lahko najdemo nujno potrebne pozitivne aspekte (moč, sočutje, ustvarjanje pomena, vero in duhovnost), to ne nujno lajša trpljenja in žalosti. Rast lahko pripomore k prepoznavanju, kaj je v življenju resnično pomembno, ne pa nujno k veselemu, dobremu počutju.
Raziskave poročajo, da je rast močneje in jasneje povezana s pozitivnimi izidi in zmanjšanjem stresa v primerih, ko je od doživetja travmatičnega dogodka preteklo najmanj 2 leti, drugi pa so v raziskavi to zaznali po obdobju 18 mesecev. Govorimo torej o dolgem obdobju, kjer kljub soočenju s stiskami, težavami in trpljenju, še vedno čutimo, da ne prevladujejo pozitivna čustva.
Kaj je torej tisti pokazatelj rasti, ki počasi vrača posamezniku občutek normalnosti pomirjenosti in varnosti? Bolj kot o pozitivnih občutkih, velika večina ljudi po doživetju travmatičnega dogodka poroča o ustvarjenju nekega smisla, pomena. Posamezniki, ki so bili soočeni s travmo, živijo kvalitetnejše, bolj polno življenje, če so v sebi našli nek smisel, namen in pomen.
Pomembno je, kakšen pomen oseba pripiše samemu dogodku in kako dojema sebe in svet v kontekstu dogodka, saj travmatičen dogodek poruši in ogrozi ta globlji pogled na sebe in na svet. Kaj je smisel, namen v življenju nekoga, je torej lahko najpomembnejše vprašanje, ki si ga človek postavi in je lahko ključno vprašanje za ljudi, ki so doživeli travmatični dogodek.
Nekatere osebe soočanje s travmo lahko vodi k temu, da sprejmejo, kar je bilo izgubljeno, hkrati pa tudi prepoznajo, da so v travmatičnem dogodku tudi nekaj pridobili. Takšna naravnanost je ključna pri potravmatski rasti. Globoka potreba po varnosti, moči, kontroli, ki se zbuja ob soočanju s stresnimi dogodki, namreč osebo do neke mere prisili, da se začne spraševati o globokih, eksistencialnih vprašanjih in če oseba na ta vprašanja, ki pretresejo samo bistvo pogleda na življenje, najde odgovore, s katerimi se zmore pomiriti, potem je lahko to odskočna deska za rast.
Potrebno je tudi, da se osebe naučijo živeti z nasprotji. Prepoznavajo, da imajo nove omejitve zaradi posledic travmatičnega dogodka, ampak sprejemajo tudi nove možnosti razvoja novih prepričanj in vrednot, ki jih naredi močnejše in odpornejše ob življenjskih izzivih.
Proces rasti, v katerem osebe sprejmejo in se ne skrivajo pred težkimi čutenji ali jih poskušajo zamenjati s pozitivnimi, tako omogoči, da ta čutenja osmislijo, jim dajo pomen in se z njimi pomirijo. Bolj kot o prisotnosti pozitivnih občutkov torej lahko govorimo o preoblikovanju prioritet, kjer so male stvari in življenje globlje cenjene, kjer se odnosi z bližnjimi poglobijo in kjer imajo vprašanja o življenju jasnejše in bolj zadovoljive odgovore.
