Potravmatska rast se zgodi kot posledica dogodka, ki povzroči izjemen stres, in nas sooči z vprašanji, ki izzovejo občutek za sebe, druge in realnost samo. Travma ogrozi prepričanje o sebi in svetu kot razumljivem in razumnem prostoru. Da si povrnemo prepričanje, prepoznamo in identificiramo konkreten razlog za dogodek ali pa poiščemo dobre stvari, ki jih je prinesla travma, da se pomirimo z njenim obstojem. Vključuje torej povečanje čustvenih, kognitivnih in psiholoških virov moči, ki se umeščajo v tri kategorije: sprememba v zaznavanju sebe, spremembe v medosebnih odnosih in spremembe v življenjski filozofiji.
Spremembe v zaznavanju sebe
Travmatični dogodki spremenijo človeka. Iznenada smo se prisiljeni soočiti z ranljivostjo in minljivostjo življenja ter z zavedanjem, da v življenju obstajajo situacije, ki so nepredvidljive in izven našega nadzora in to zavedanje lahko povzroči občutke strahu in tesnobe. Hkrati pa prav ti občutki lahko vodijo v pozitivne spremembe v dojemanju samega sebe.
Spremembe v zaznavanju sebe imajo tri elemente. Prvi je, da oseba dojemanje sebe kot žrtve spremeni in se začne dojemati kot preživelec (ang. survivor). Drugi element je povečano zaupanja vase. Ob soočenju z velikimi krizami nekatere osebe pridejo do spoznanja, da so močnejše, kot so si mislile in da imajo moč prenesti in preživeti, morda celo zmagovati na področjih, ki se jih niti niso zavedali. Nase začnejo gledati v smislu: Če sem preživel to, lahko preživim karkoli.
Zadnji element pa je občutek ranljivosti, za katerega je značilno višje zavedanje lastne umrljivosti in večje zavedanje vrednosti in krhkosti življenja. Izguba in trpljenje učita ljudi, ki verjamejo v moč samokontrole in nadzora, da se nam včasih brez opozorila lahko zgodijo slabe stvari in to na način, ki nam popolnoma odvzema kontrolo nad iztekom situacije.
Spremembe na področju medosebnih odnosov
Življenjske krize testirajo kvaliteto odnosov in ob stresnih situacijah navadno prepoznamo vrednost in pomen odnosov v drugačni luči. Soočenje s tako stresnimi situacijami lahko v odnos prinese veliko odtujenost zaradi prenasičenosti z občutki nemoči, ranljivosti in neobvladljivosti situacije, po drugi strani pa so lahko prav ti občutki priložnost za poglobitev in ojačitev odnosov. Ljudje, ki so doživeli travmo, poročajo tudi o občutkih večje svobode pri izražanju čustev in so iskrenejši z ljudmi, ki jim zaupajo. Ta iskrenost, ranljivost in večja empatija se kaže v večji bližini in globini odnosov z ljudmi, lahko pa tudi v altruizmu, kar se kaže kot pomoč drugim ljudem, še posebej tistim, ki trpijo. Pogovor in deljenje negativnih ali težkih občutkov in dogodkov z drugimi, lahko vodi k večji čustveni povezanosti z drugimi in k večji verjetnosti, da izkusijo močnejša občutja bližine in intimnosti v odnosih. Po travmatičnih izkušnjah tako nekateri odnosi postanejo bolj smiselni, medtem ko lahko drugi oslabijo ali se končajo.
Spremembe v življenjski filozofiji
Morda je najpogostejša izkušnja potravmatske rasti povečana stopnja hvaležnosti za življenje, lahko bi tudi rekli večje zavedanje vrednosti življenja. Ta se še posebej izrazi pri dogodkih, kjer se osebe soočajo z umrljivostjo – lastno ali ljubljene osebe. Misel, da je bila smrt posamezniku prizanesena in da je pridobil drugo priložnost, ki mu je bila dana, lahko vodi do sprememb v prioritetah, preoblikovanju tega, kaj je pomembno in hvaležnosti za življenje. Posledično te osebe lahko čutijo več veselja ob, na videz, majhnih, vsakdanjih stvareh. Travmatični dogodki nas opomnijo, da je vse, kar imamo radi, minljivo in se zato moramo zavestno truditi, da smo čimbolj aktivni in prisotni v pomembnih trenutkih našega življenja in izkoristiti ter uživati vsak dan posebej. Ljudje po travmatičnem dogodku tako pogosto odnose in vsakodnevne trenutke prepoznavajo in vrednotijo kot svojo najvišjo prioriteto v življenju.
Osebe, ki so preživele travmatične dogodke in čustva povezana z njimi, pogosto o travmi poročajo kot odskočni deski za kvalitetnejše življenje. Nekatere osebe se zaradi izkušenj, ki so jih pridobile s predelavo travme, začnejo zavedati svojih prejšnjih neodkritih moči in razvijejo nove strategije spoprijemanja, ki jim pomagajo najti nove možnosti v življenju. Izkušnja popolne ranljivosti, ki so jo preživeli, osebe lahko naredi odpornejše na tragedije, ki jih prinaša življenje. Prav tako zmorejo iz doživljanj popolne nesmiselnosti sveta, izkušenj in dogodkov ustvariti smisel.
