Grki so gledali na zaljubljenost kot “od boga podarjeno norost” oz. kot “trik narave”, ki dve sicer nezdružljivi osebi privede skupaj z namenom, da se odrešita preteklosti. V katero osebo se zaljubimo je odvisno od naše valentnosti oz. čustvene zrelosti. Običajno se najdeta dve osebi na podobni čustveni ravni, s čustvenim ozadjem in tematikama, ki so obema bolj znane in domače. Tu govorimo predvsem o nepredelanih bolečih čustvenih vsebinah iz otroštva, ki jih nezavedno želimo razrešiti, kar pa lahko naredimo zgolj prek odnosa.

Naše telo išče in izbira posameznika v katerega se zaljubimo, zato kot racionalna bitja tu odpovemo. Tako pogosto slišimo, da je nekoga prevzelo že zgolj ob prvem pogledu ali ob prvemu pogovoru, da kar veš katera oseba je prava. Zaljubljenost nam zato omogoča, da se hitro povežemo z osebo, ki je za nas bolj pomembna kot smo si pripravljeni priznati.

Novo ravnovesje

Zavedati se, da je zaljubljenost vrsta vzhičenosti, ki traja od nekaj mesecev do par let ni namenjeno podiranju romantičnih predstav marveč razumevanju, da ljudje potrebujemo čas in varnost v odnosu za (samo)razkrivanje, saj nas sram ščiti pred razkritjem nam težkih in bolečih vsebin. Pri zaljubljencih razlike med njima “kar” izginejo, kot da se poznata od nekdaj, da je cel svet njun, v tem odnosu ni sramu. Zaljubljenca zmoreta to storiti brez zadržkov, za kar poskrbijo hormoni: presežek dopamina poskrbi za rahlo vzhičenost, ki ju navdaja z energijo in optimizmom, rahel manko serotonina pa ju kot odvisnika žene točno tja kjer vesta, da bosta napolnila svoj primanjkljaj – tj. k izbrancu-ki. Poleg tega je to obdobje znano tudi po manku apetita in žeje, ob daljši odsotnosti izbranca pa nastopi prava abstinenčna kriza.

Vpliv otroštva

Vzorce e iz primarne družine osvojimo, saj nam le-ti pomagajo (pre)živeti v dani situaciji. Nosimo jih v odrasla leta kjer igrajo močno vlogo pri skoraj vsem, med drugim tudi pri doživljanju ljubezenskega odnosa in izbiri partnerja/-ke. Občutek prikrajšanosti starševske ljubezni pogosto vodi v idealizacijo partnerskega odnosa, saj si nezavedno želimo, da bi partner rešil naše “primanjkljaje” iz otroštva. Želimo si, da bi nekdo bil tam za nas, ko smo ostali sami, neslišani, prestrašeni, jezni ali kako drugače naše potrebe niso bile uslišane. Posledično nezavedno iščemo partnerja, ki bo podoben našim staršem. Ker to pomeni, da bo tudi na podobnem čustenem nivoju se bomo paradoksalno morali soočiti z razočaranjem in bolečino ob spoznanju, da naše predstave in pričakovanja ne bodo uresničena. V koga se zaljubimo ne moremo odločati, lahko pa poskrbimo, da se soočimo z nerešenimi primanjkljaji iz otroštva ter se preko terapevtskega procesa poslovimo od njih. S tem takšne vsebine prepoznamo, ovrednotimo in se jim lahko izognemo.

Prispevek je napisal Matej Slavec.