V prvem delu prispevka smo govorili o zaljubljenosti, o vzhičenju. Tako se povezujeta dva, ki se čutita kot, da sta usojena za skupaj. Kadar pa zaljubljenost mine z njo pade tudi tunelski vid oziroma idealizacija partnerja. Tisto kar je bilo prej tako ljubko lahko sedaj postane (hudo) moteče. Ampak kaj se dogaja in kako to, da lahko pride kmalu po minljivosti teh občutkov do razpada zveze?
Odnos po zaljubljenosti
Ljudje smo bitja odnosa, stik z drugimi je pomemben za preživetje. V pradavnini je izključenost iz plemena pomenila smrt, temu primerno se na osamljenost možgani odzivajo z dejansko bolečino. Nekateri odnosi pa nas bolj kalijo kot drugi in partnerski je zagotovo najbolj zahteven izmed vseh. Ta nas v največji meri terja in krona.
Zaljubljenost je začetek odnosa. Naš razum, čutenja in intuicija so tisti, ki se pozneje odločijo ali to pot nadaljevati, zato se tu začne zavestni del odnosa. Po zaključku faze zaljubljenosti vstopita v odnos ranljivost in sram, ki sta bila do sedaj porinjena na stran. Takrat se v odnosu prvič začnemo tudi ščititi, ograjevati in iskati vzroke za neizpolnjena hrepenenja pri drug drugemu. Odpre se svet konfliktov, razočaranj, jeze, besa, ki lahko eskalirajo celo v občutja odvečnosti, neprimernosti. Vsak od nas potrebuje partnerja, ki mu pravi “ti”, mu je enakovreden in deležen istega dostojanstva, s svojimi razlikami pa sta tako en drugemu dar, na telesni, čustveni kot tudi duhovni ravni.
Doživljanje ženske in doživljanje moškega
Slika popolnega partnerja iz obdobja zaljubljenosti se zamenja s sliko polno napak, ki so moteče, celo odbijajoče, temu primerno pridejo na plan dvomi o izbiri partnerja. Začenjamo se umikati, potreba po bližini, tako fizični kot čustveni pa upade. Bolj se začnemo posvečati in uživati v hobijih.
Ženska se sprašuje ali naj živi z nekom, ki je ne čuti, ko pa je v dobi, v kateri živimo, postala ekonomsko neodvisna oz. ji ni treba živeti z moški zgolj zato, da bi preživela. In na drugi strani moški: zakaj bi živel z žensko, ki ga ne spoštuje, ne ceni njegovega dela, naporov in uspehov ter ga ne razume v njegovem trudu in predvsem strahu, da bo izgubil samostojnost, da bom odslej vedno pod njenim nadzorom.
Spola se v doživljanju partnerskega odnosa in potrebah zato vsekakor razlikujeta. Ženske si želijo več pogovora o čustvih, odnosu, predvsem ranljivih tematikah, moški pa tukaj pogosto odpovejo in dajo vtis, da se tega prestrašijo in pred tem bežijo. Moški potrebujejo videti, ženske pa slišati. Vendar tudi to ni dovolj. Za uspešen partnerski odnos je potrebna odločitev, da v odnosu ostajata in ga skupaj gradita.
Nadaljevati ali prekiniti odnos
Koliko časa lahko odnos zdrži preden se pojavi želja po odhodu? Razpad partnerstva se začne na točki, ko nihče ne prevzame odgovornosti marveč oba partnerja iščeta krivca za dano situacijo in želita “pravico”. Vse napake, ki pridejo do izraza jima povzročijo zadrego, sram, ki ju razgali in ju naredi ranljiva – takrat ju tudi drugi običajno osramotijo, lahko se celo sami ponižujejo in prezirajo, ali pa krivijo druge, kar je v nasprotju s sprejemanjem odgovornosti.
Hudo postane predvsem takrat, ko se začneta bati en drugega. V ospredje stopi strah pred tem, da ju bo drugi osramotil, ranil, da ne bo (z)mogel sprejeti njune drugačnost, ampak bo grozil z odhodom. Zato je potrebno veliko časa, da partnerja razumeta en drugega. Kako preživeti dane izzive bomo raziskovali v prihodnji objavi.
Prispevek je napisal Matej Slavec.
