Odpuščanje je notranji, osebni proces, v katerem se ne borite več s krivico in se ji ne izmikate, se je ne branite, se tudi ne jezite in se ne poskušate maščevati, ampak začutite pod vso jezo in besom nemoč, bolečino, nevrednost, osramočenost in osamljenost. Odpuščanje je dejanje, s katerim oprostite drugemu krivično ravnanje in sicer ne glede na to, ali je svoje ravnanje priznal, se zanj opravičil in poskusil popraviti njegove posledice.

Čeprav je pot do odpuščanja naravna, je zelo dolga in ni samoumevna. Na njej se človek sooči s krivico, ki mu je bila povzročena in se vanjo poglobi, kar je že dovolj zahtevna naloga. Da bi si pa v celoti povrnil samospoštovanje, se mora poglobiti tudi v krivico, ki jo sam povzroča drugim.

Ovire pri odpuščanju

Osebe doživljajo odpuščanje na različne načine. Osebe, katerim je bila krivica storjena pogosto navajajo tri glavne razloge za to, zakaj odklanjajo že samo idejo odpuščanja in vsi trije govorijo o tem, da se v sebi ne počutijo varno, suvereno in svobodno. Tej so:

1) ker se ne želijo ponovno ali dodatno izpostavljati,

2) ker še niso pripravljeni/-e oziroma imajo v sebi še preveč težkih “negativnih” čustev in

3) ker jih skrbi, kako bodo nanje gledali drugi, vključno s tistim, ki jim je krivico storil.

Če odpuščanje predlagamo ljudem, ki vrsto let doživljajo krivice, naletimo na odpor in jezo. Saj tudi ne more biti drugače: kdor trpi krivico, se brani in išče način, kako bi svojo jezo in ponižanje čimprej vrnil povzročitelju. Odpuščanje zato ni mogoče, dokler se prizadeta oseba ne počuti varno in dokler se boji, da ji bo drugi povzročil novo krivico. Odpusti lahko samo nekdo, ki se ne boji več drugega in si je povrnil samospoštovanje. Včasih prizadeta oseba vseeno ponudi odpuščanje, ki pa ne izhaja iz srca, zato nima blagodejnih učinkov. Prehitro in samo racionalno odpuščanje, ki ni podprto s čustvi je zato škodljivo in zavajajoče, četudi se zdi plemenito in moralno. Odpuščanje namreč ne sestoji samo iz odločitve, da nekomu odpustite, ampak je dolgotrajen proces, tako rekoč redna vaja v preiskovanju globin vašega doživljanja, kamor se zatečejo težka čustva, potem, ko ste utrpeli nepopravljivo krivico.

Kaj odpuščanje ni

Koraki odpuščanja zahtevajo določeno vztrajnost in prizadevanje, zato rečemo, da je odpuščanje hkrati odločitev in proces. Hkrati pa zahtevajo postopnost. Postopnost v smislu, da ni treba, da oseba odpusti vsem in takoj, še zlasti ne tistim, ki se jih še vedno boji in ki so jo najgloblje prizadeli. Na tej poti prizadeta oseba spozna, kako je tudi sama zaznamovana z ranjenostjo in kako tudi sama včasih ne zmore ali ni zmogla nositi teh ran. To ji pomaga razvijati sočutje do sebe in drugih, hkrati pa predelati globoke občutke krivice, žalosti, sramu, zapuščenosti in osamljenosti. Pomembno je poudariti, da odpuščanje ni in ne pomeni:

Odpuščanje ni pozaba krivic in odpis zločinov. Storjena krivica ali zločin se za vedno vpišeta v strukturo človeških možganov, čustvovanja in doživljanja, četudi ljudje včasih nimamo pravih besed ali imen ali dokazov za te krivice.

Odpuščanje ni zanikanje trpljenja in ne pomeni, da morate pozabiti lastno trpljenje, ali pa da to trpljenje nima več pomena, ker je od tedaj minilo preveč let.

Odpuščanje ne pomeni, da se izpostavljate nadaljnjim krivicam.

Odpuščanje ni odkrivanje bolečine in jeze, ampak postopno zavedanje in sprejemanje teh čustev ter regulacija globljih čustev, kot so nemoč, ponižanje in sram.

Odpuščanje ni pokroviteljsko dejanje nekoga, ki se ima za moralno boljšo osebo ampak izhaja iz na novo pridobljene ponižnosti.

Odpuščanje ni sprava med dvema osebama, ker sprava predvideva sodelovanje obeh strani.