Materinstvo in očetovstvo sta čustveno dve povsem neprimerljivi vlogi. Medtem ko se telesni stik med mamo in otrokom vzpostavi že v prenatalnem obdobju, pa morajo očetje ta stik vzpostaviti na drugačen način, lahko tudi prek mame. S stikom in prisotnostjo pomembno prispevajo k otrokovemu socialnemu, čustvenemu in kognitivnemu razvoju.

Očetova prisotnost

Čeprav je naravno, da otroci idealizirajo očeta, pa je zanje tudi nadvse dragoceno izkustvo, da živijo z njim in da ga lahko spoznajo kot človeško bitje vse do te mere, da mu pridejo naproti. Oče, ki je prisoten in si želi spoznati otroka, bo neznansko obogatil otrokov svet, saj sta  količina časa, preživeta z očetom, in čustvena podpora s strani očeta pomembno povezani z višjo samopodobo, zadovoljstvom z življenjem in nižjo delinkventnostjo.

Kvaliteta čustvene podpore in sposobnost sočutja sta odvisni od očetove sposobnosti biti čustveno prisoten ob otroku. Za moškega pa pomeni poiskati ta stik ne samo čustveni, temveč tudi miselni napor, zavestno odločitev, da bo postal ranljiv. Prisotnost očeta ni pomembna samo za otroka, temveč tudi za mater, ki ga potrebuje, da ji daje moralno oporo, je ozadje njeni avtoriteti in pooseblja zakon in red. Oče, ki to je, omogoča mami, da se bolje počuti telesno in duševno. Zato je zelo pomembno imeti močnega očeta, ki ga je mogoče spoštovati in imeti rad.

Spoštovanje očeta

Posamezniki, ki v otroštvu niso mogli spoštovati očeta zaradi njegovega neprimernega vedenja (jih je zapustil, alkoholik, pretepal, bil nezvest), težje razvijejo samospoštovanje, samozavest, občutek moči in sposobnost soočanja z izzivi. Spoštovati očeta namreč pomeni vedeti, da imamo nekoga, ob katerem čutimo vrednost, cenjenost, sprejemanje, ljubezen in spoštovanje. Vzorci očetove vključenosti v otrokovo življenje in kvaliteta odnosa oče–otrok pa ne puščajo posledic le v sedanjosti, saj se prenašajo skozi generacije.