Psihološki pomen hrane in hranjenja
Način hranjenja je lahko napoved razvoja navezanosti, saj se ta oblikuje na podlagi stika, ki se vzpostavlja ob hranjenju. Otrok si namreč bolj kot urejeno hranjenje želi, da ga ima nekdo pri sebi, ki ob tem uživa. Hranjenje je povezano z dotikom in toplino človeka, od katerega je otrok eksistenčno in čustveno odvisen, zagotavlja mu varnost in zaščito. V samem dejanju hranjenja so izražena čustva tistega, ki skrbi za otroka, zato je ta prav pri sprejemanju hrane pozoren na vse odtenke, ki jih zaznava v njegovem pristopu in ravnanju ter je zanje še posebno dojemljiv.
Ker je torej hrana v otrokovem doživljanju, čutnem in čustvenem svetu povezana s prvimi zadovoljujočimi občutji, mu ostane še kasneje v podzavesti kot simbol ugodja, zadoščenosti in tolažbe. Če so ljudje, ki so ga hranili v zgodnejšem otroštvu, to opravljali mehanično, hladno in neosebno, se lahko zgodi, da mu hrana takrat in tudi kasneje pomeni le nujno telesno potrebo, ki zanj ne predstavlja ničesar prijetnega in privlačnega.
Hrana kot prispodoba nečesa, kar dobiva otrok od ljudi, ki ga imajo radi in ki jim nekaj pomeni, kot sredstvo za odpravljanje stisk in zagotovilo prijetnega počutja, se vključi tudi v otrokovo doživljanje odnosov z ljudmi, ki so zanj pomembni. Zato mu lahko postane tudi nadomestilo za čustva najbližjih oseb, če je zanja prikrajšan. S prekomernim hranjenjem lahko še pozneje v življenju duši občutja čustvene nezadovoljenosti, s hrano rahlja tesnobo in zmanjšuje občutek osamljenosti. Po drugi strani pa lahko hrano odklanja, ko prihaja na primer v napetosti z ljudmi v svojem okolju. Simbolično tako s hrano odkloni tistega, ki ga je prizadel.
Skrita sporočila hranjenja
Ob hranjenju dobiva otrok s strani svojih bližnjih veliko različnih sporočil. Marsikatero od teh razbere že iz odnosa, ki ga imajo do hrane njegovi domači, za katere je le-ta lahko vir prijetnega ugodja, nepotrebna nadloga ali sredstvo za obvladovanje odnosov z otrokom. Druga povzema neposredno iz spodbud, ki jih dobiva skupaj s hrano. V vsaki družini so te spodbude drugačne in v skladu z drugimi pogledi. Poleg tega pa tudi ni le naključje, katera spodbuda pri otroku deluje in katera ne.
»Pojej, da boš velik/-a in močan/-a.«
»Jej, da ne bodo drugi pojedli še tvoje hrane.«
»Pojej, da boš pokazal/-a, kako si priden/-a.«
»Veliko jej, da bom vesela.«
»Pojej vse, da ne boš kaznovan/-a!«
»Eno žličko za mamo, eno za bratca, eno za…«
Na ta način bližnji otroku prikažejo hranjenje, kot nekaj, kar je prijetno ali zapovedano, kot nekaj kar je zanj ali za druge, kot nekaj, za kar bi ga drugi lahko prikrajšali. Hrana lahko zato dobi v družini že zgodaj vlogo nagrade ali kazni, postane sredstvo dokazovanja skrbi, naklonjenosti in odvisnosti, obvladovanja ali podrejanja. Tudi zunaj družine je z medosebnimi odnosi povezana na različne načine. Prispodobe in posredna sporočila, ki jih prevzema v teh odnosih, so v marsičem odvisna od zgodnjih izkušenj iz otroštva. Nekaterim postane hrana zatočišče v stiski. To se lahko stopnjuje do takega obsega, da postanejo motnje v hranjenju, ki so bile sprva le reakcija na neugodje ali znak neuspelega reševanja začasnih težav, navsezadnje same po sebi resen problem, ki odločilno načne telesno in duševno zdravje.
