Katja-Križaj-Psihološki-raziskovalni-inštitut

Avtor: Katja Križaj

Samopodoba je definirana kot posameznikovo subjektivno doživljanje samega sebe – torej tisto, kar je naša predstava o tem, kaj smo, kaj imamo radi, česa ne maramo, v čem smo dobri in kaj nam še beli lase. To kompleksno predstavo o sebi, o svojih sposobnostih ne gradimo sami, temveč s pomočjo informacij, ki jih pridobimo iz okolja. Eno izmed nedvomno pomembnejših okolij v katerih se znajdemo tekom življenja je šolsko okolje, v katerem se srečujemo z izzivi v medosebnih odnosih (predvsem s sovrstniki) in pa šolskimi izzivi, med katerimi je tudi učni uspeh. Ker je šolsko leto pred vrati si zato v nadaljevanju poglejmo, kako se šolsko okolje prepleta s samopodobo otrok in kako jim lahko odrasli pomagamo pri oblikovanju zdrave samopodobe, ki jih bo spremljala še vnaprej.

Grajenje samopodobe

Samopodoba ni nekaj, s čimer se rodimo, marveč je nekaj, kar gradimo celo življenje in tvori referenčni okvir, s katerim uravnavamo in usmerjamo svoje vedenje, mišljenje in delovanje. Graditi in oblikovati jo začnemo že v zgodnjem otroštvu. O sebi pridobivamo sporočila s strani svojih najbližjih – družine, nato pa od nam pomembnih drugih odraslih oseb (učitelji, trenerji, sosedje,…) in vrstnikov. Zelo hitro se lahko na primer spomnimo učitelja, ki nam je dal občutek (enako)vrednosti in tisto nekaj več, tisti pristen odnos ter občutek, da verjame v nas in v naše sposobnosti. Tudi takrat, ko še sami nismo. Prav tako nam je ta učitelj dal »pogum«, da se ostalim predstavimo kot dobri matematiki. Hkrati pa lahko hitro prikličemo v spomin učitelja, ki nam ni bil ravno pri srcu in nas je z (ne)verbalnim vedenjem spominjal, da nam zgodovina ne ravno leži. In s temi predstavami o sebi smo potem zakorakali v odrasli svet. In ko povsem slučajno naletimo na vprašanje o zgodovini, avtomatsko zmrznemo in se od teme umaknemo, saj nam zgodovina že od osnovne šole enostavno ne gre. To ni naključje, saj vse pridobljene informacije naša psiha sprejme, popredalčka, uskladi, čustveno obarva ter premeša in shrani v celoto doživljanja sebe.

Značilnosti otrok z zdravo samopodobo

Za posameznike z zdravo samopodobo je značilno, da si postavljajo visoke, a dosegljive cilje, se bolj konstruktivno spoprijemajo s težavami, lažje razvijajo in ohranjajo zdrave medosebne odnose, so bolj avtonomni ter pogumnejši in radovednejši. V šolskem okolju se zdrava samopodoba izraža preko doseganja boljšega učnega uspeha, saj vpliva na šolarja in tako rekoč vse, kar počne: na način kako se uči, pomni, kako se ukvarja z dejavnostmi, spopada z izzivi ter sodeluje z drugimi. Je torej eden bistvenih gradnikov uspešnosti v šoli, saj zagotavlja trden temelj za učenje.

Medtem, ko je nizka samopodoba povezana z neaktivnim življenjskim slogom in slabo uspešnostjo pri kognitivnih in razvojnih nalogah ter z nižje razvito čustveno inteligentnostjo. V šolskem okolju se ta izraža preko zmanjšane želje po učenju ter slabšo sposobnostjo osredotočenosti in ohranjanja pozornosti. Prav tako, se otroci z nizko samopodobo večkrat poslužujejo pretirane rabe (ali zlorabe) socialnih omrežji, saj jim virtualni svet predstavlja uteho in varno zatočišče iz realne grozote neprestanega obtoževanja in zasmehovanja.

Krepitev zdrave samopodobe

Čeprav otroka oz. učenca ne moremo naučiti, da se dobro počuti v svoji koži, lahko njegovo samopodobo negujemo z nenehnim procesom spodbujanja in podpore. Gre torej za izkazovanje spoštovanja do stvari, ki jih učenec počne dobro ter izražanje zaupanja, da se bo izboljšal na področjih, ki mu trenutno ne gredo najboljše od rok. Pomembno je, da otroku damo povratno informacijo. Le-ta pa mora biti pristna, saj so prav oni tisti, ki najbolj čutijo ali so izrečene besede pristne ali zgolj prazno podane. Obenem pa je za krepitev zdrave samopodobe pomembno, da otroku predstavimo oprijemljive dokaze o napredku. Izrednega pomena je, da se otrok čuti koristnega (npr. lahko mu dodelite kakšno nalogo), pripadajočega in enakovrednega (npr. povprašajte ga po njegovem mnenju glede določenega problema). Najbolj pomembno pa je, da učencu pomagamo obvladati stisko, ki se lahko pojavi v šolskem okolju. Neuspeh je namreč sestavni del učenja. Namesto poraza ga lahko razumemo kot priložnost in novo znanje.

Naročite se na e-novice, če želite prejemati prispevke neposredno v svoj e-poštni nabiralnik.