Ob rojstvu je otrok popolnoma odvisen od drugih ljudi, običajno staršev. Otrok je takrat nebogljen in posledično “prisiljen” zaupati najbližjim, ki zanj skrbijo. Ti pri otroku oblikujejo temelj odnosov. Vsak otrok potrebuje varen temelj. To zaupanje v starše, običajno mater, se razvije v prvem letu otrokovega življenja in je posledica materinega odzivanja na otrokove signale v primeru bolezni, bolečine in čustvenega pretresa. Konkretno to pomeni, da mati potolaži otroka, ko je prestrašen, tesnoben ali žalosten, in mu nudi varen prostor takrat, ko je vznemirjen. Če se otrok nauči, da je njegov temelj varnosti neodziven ali nezanesljiv, potem bo to negativno vplivalo tako na njegovo raziskovanje kot tudi na sposobnost prepoznavanja in izražanja potreb.
Navezanost se razvija postopoma, skozi štiri glavne stopnje: stopnja pred navezanostjo, stopnja nespecifične navezanosti, stopnja specifične navezanosti in stopnja oblikovanja recipročnega odnosa. Na podlagi izkušenj v navedenih stopnjah razvoja navezanosti otrok oblikuje trajen čustven odnos z osebo, ki skrbi zanj. To osebo uporablja kot varno bazo oziroma varno izhodišče, ne glede na njeno dejansko prisotnost, saj čustven odnos z njo ponotranji. Pojem varnega izhodišča je preko raziskav navezanosti Ainsworthove postal osnovni pojem teorije navezanosti. Otroci se po naravni poti obračajo k staršem ali primarnim skrbnikom po tolažbo in zaščito. Starši predstavljajo izhodišče, od koder otrok raziskuje svet oziroma lastno okolico. Čim večji je občutek varnosti, tem širše je raziskovanje. Občutek varnosti je tudi osnova za razvoj spretnosti in interesov. Glavni element varne navezanosti je zato odziven skrbnik, čigar dostopnost je konsistentna in predvidljiva.
Tipi navezanosti otrok
Poznamo več vrst navezanosti. Najbolj groba je delitev na varno in nevarno navezanost. Še pogostejša pa je delitev, ki izhaja iz raziskav navezanosti Ainsworthove (predvsem iz t.i. raziskave “tuja situacija”) in poznejših raziskav, in sicer na varno, izogibajočo, ambivalentno in dezorganizirano navezanost.
Varna navezanost
Za varno navezanost je značilno izrazito prilagodljivo vedenje. To vedenje kaže večina otrok (od 50 do 65 procentov). Ti otroci svobodno raziskujejo svoje okolje v prisotnosti starša, občasno preverjajo njegovo prisotnost in v njegovi odsotnosti omejijo svoje raziskovanje. Ob tem izražajo različne stopnje strahu, stresa in zaskrbljenosti, a se ob ponovnem prihodu stašra in vzpostavitvi stika z njim pomirijo. Na materih prihod reagirajo pozitivno ter poiščejo stik z njo, kadar so v stiski. Varno navezani otroci imajo občutek, da se na starše lahko zanesejo in da jih bodo starši vedno zaščitili. Na podlagi tega občutka osebne varnosti otroci raziskujejo svoje neposredno okolje in svet okoli sebe, odkrito izražajo svoje potrebe in želje in brez oklevanja ali negotovosti sprejemajo tolažbo.
Nevarna navezanost
Starši nevarno navezanih otrok reagirajo na njihovo stisko tako, da poskušajo otroka zamotiti ali zmanjšati pomen in čustven naboj stiske. V splošnem so manj odzivni na otrokove znake in so čustveno, fizično oziroma psihično odsotni ter nepredvidljivi. Ti otroci nimajo oblikovanega občutka varnosti, zato se v njihovem vedenju kažejo znaki negotovotsti, pretirane samostojnosti, navidezne samozadostnosti, zavračanja in odklanjanja stika ter pomoči.
Izogibajoča navezanost
Okoli 20 do 25 procentov otrok izkazuje vzorec izogibajočega vedenja, kar pomeni, da na videz enako reagirajo na prisotnost ali odsotnost skrbnika. V prisotnosti matere bodo ti otroci raziskovali svoje okolje, ne da bi se občasno obračali k materi ali iskali stik z njo. Ob njenem odhodu bodo pokazali minimalne znake vznemirjenosti ali joka, ob prihodu pa le minimalne znake veselja, olajšanja in iskanja stika. Nasploh je za izogibajoče navezane otroke značilno ignoriranje staršev in izmikanje stiku. Kljub navideznem nezanimanju pa ti otroci v odsotnosti starša doživljajo enako ali celo večjo mero fiziološkega vznemirjenja kot drugi otroci, kar kaže na to, da so se svojo stisko naučili zadržati zase in skriti.
Ambivalentna navezanost
Okoli 10 do 15 procentov otrok je ambivalentno navezanih. Ti otroci izražajo potrebo po navezanosti na pretiran način. To pomeni, da tudi v prisotnosti staršev neradi raziskujejo okolje in si zlasti prizadevajo pritegniti pozornost svojih skrbnikov. Ko se mati oddalji ali odide, doživlja ambivalentno navezan otrok izjemen stres, medtem ko ob njenem ponovnem prihodu hkrati išče in zavrača stik z njo. Od tod tudi izvor imena tega stila navezanosti, ki poudarja, da se otrok kljub stiku in prisotnosti skrbnika ne more pomiriti oziroma se upira temu, da bi ga skrbnik pomiril. Na poskuse pomirjanja in tolažbe s strani skrbnika odgovarja zadržano, nezaupljivo in nepredvidljivo.
Dezorganizirana navezanost
Medtem, ko imajo otroci iz treh glavnih skupin prepoznaven, utrjen ali organiziran način soočanja z vznemirjenjem in stresom, se dezorganizirani otroci vedejo brez načrta oziroma nenehno spreminjajo svoj način vedenja, še preden se to vedenje izoblikuje v prepoznaven vzorec. Kadar so v stiski, se ti otroci v prisotnosti starša vedejo dezorganizirano, kar kaže na njihovo zmedo in strah. Ta je toliko večji, kadar so prisiljeni pri tej osebi iskati zavetje, zato se ji približujejo z vstran obrnjeno glavo, nenavadnimi držami telesa ali pa svoje vedenje zaustavijo v transu podnobnem stanju. Otroci iz te kategorije so običajno žrtve zlorabe ali nehumanega ravnanja s strani primarnega skrbnika.
Vedno več raziskav kaže, da se oblike navezanosti ohranjajo tudi v odrasli dobi. Še posebej takrat, ko je posameznik pod stresom, bo v osebah, na katere je navezan, iskal varno zavetje in tolažbo, nasvet ter vir moči. Te osebe so v odrasli dobi partner, najožji prijatelj ali mentorji oziroma avtoritete.
